Odločitev je padla, prijavnica je bila oddana, koordinatorji so rekli "ja", celo zdravniki (če odštejemo tiste pristranske iz žlahte ;)) nimajo pripomb, potrebno bo le cepljenje ali dva. Grem! Ja, to poletje bo še zanimivo! Pustolovsko. Odklop. :)
Hvala vsem za podporo!
petek, 7. marec 2008
torek, 4. marec 2008
Vedno je lahko še slabše!
Včasih so taki dnevi, da si na tleh, da se ti vse zdi obupno slabo, občutek imaš, da se je vse zvrnilo nate... A ne obupaj! Vedno je lahko še slabše! Preverjeno! :D
Iz prve roke lahko povem, da se včasih zgodi, da misliš, da si že na dnu, pa gre še globlje. Ja, vedno je lahko še slabše. Tako da, če pogledamo s svetlejše strani (pa čeprav je samo malček manj temna), v tem trenutku še niti nismo tako na slabem, pa čeprav se morda zdi obupno. :D
Vedno je lahko še slabše... A zmeraj je lahko še boljše! In bo boljše. So trenutki, ko imaš občutek, da si že srečen, pa se sreča kar stopnjuje. Zato se splača potrpet! Življenje je res kot nočno nebo. Toliko teme, pa tako majhne zvezdice! A te zvezdice dajejo vsemu smisel.
Pogumno v nov dan! In naj bo poln drobnih svetlih zvezdic!
Iz prve roke lahko povem, da se včasih zgodi, da misliš, da si že na dnu, pa gre še globlje. Ja, vedno je lahko še slabše. Tako da, če pogledamo s svetlejše strani (pa čeprav je samo malček manj temna), v tem trenutku še niti nismo tako na slabem, pa čeprav se morda zdi obupno. :D
Vedno je lahko še slabše... A zmeraj je lahko še boljše! In bo boljše. So trenutki, ko imaš občutek, da si že srečen, pa se sreča kar stopnjuje. Zato se splača potrpet! Življenje je res kot nočno nebo. Toliko teme, pa tako majhne zvezdice! A te zvezdice dajejo vsemu smisel.
Pogumno v nov dan! In naj bo poln drobnih svetlih zvezdic!
sreda, 27. februar 2008
ponedeljek, 25. februar 2008
Malo počitnic paše
Prejšnji teden sem si vzel počitnice, šprical faks in užival na smučanju. Je prav pašalo malo odrezanosti. Edino vreme je bilo pretoplo in proti koncu tedna smo že skoraj smučali po vodi. Ja, pomlad se nezadržno bliža.
nedelja, 24. februar 2008
Povest o vrtnarju
Na koščku Zemlje živi vrtnar. Po svoje se trudi priti skozi življenje, obenem pa skrbi za vrt poln rožic. Rad se jim posveča, na žalost pa je časa vedno premalo, da bi bile vse deležne toliko pozornosti, kot si je želijo ali zaslužijo. Zaradi tega se tudi kakšna rožica posuši, žalostno ovene, tiste z globljimi koreninami pa preživijo, ostanejo.
Nekega dne je na vrtu pognala majhna rožica. Pritegnila je vrtnarjevo pozornost. Začutil je, da lahko iz drobnega poganjka zraste nekaj res čudovitega, zato je vedno več časa namenjal tej rožici. Minevali so dnevi, tedni, meseci in počasi sta drug drugega udomačila, skupaj rasla.
Bližala pa se je zima in vrtnar je v sebi začutil željo, da bi malo rožico presadil v zavetje pred mrzlim vetrom, na najlepši kotiček vrta, posebno gredico, kjer ni rasla še nobena rožica. Mali rožici je bila misel sprva všeč, a je v sebi začutila, da želi raje ostati na vrtu med drugimi rožicami. Vrtnar je to upošteval, a po tihem upal, da si bo rožica vendarle premislila...
Včasih je na obisk prišel vrtnarjev prijatelj. Najraje sta se pogovarjala o gojenju rožic, si ogledovala vrt in rožico v njem. Prijatelju je rožica vedno bolj prirasla k srcu, želel si je, da bi jo lahko presadil v svoj vrt. Ker pa je vedel, koliko vrtnarju rožica pomeni, se je bal to povedati. Bližala se je že pomlad, ko se je le opogumil in povedal željo. Na vrtnarjevo presenečenje je tudi rožica kazala znake, da se s tem strinja.
Tisti čas je bil za vrtnarja zelo nemiren. Kako tudi ne, ko pa si je prijatelj želel najlepšo rožico iz njegovega vrta! Razmišljal je, če je to mogoče čas, ko se mora borit za rožico, po tihem upal, da bo prijatelja želja minila... A ga ni. S težkim srcem je vrtnar vendarle privolil. Saj mu pravzaprav ni ostalo drugega. Globoko v sebi je vedel, da dela prav - videl je srečo v prijateljevih očeh in veselje rožice.
Vrtnarjev pogled na vrt se je spremenil. Na njem res nekaj manjka, a je tu rožica za vedno pustila svoje seme. In nenazadnje: tu so še skriti in neraziskani kotički. Pomlad se bliža in kdo ve, kakšne rožice šele pogajajo...
Nekega dne je na vrtu pognala majhna rožica. Pritegnila je vrtnarjevo pozornost. Začutil je, da lahko iz drobnega poganjka zraste nekaj res čudovitega, zato je vedno več časa namenjal tej rožici. Minevali so dnevi, tedni, meseci in počasi sta drug drugega udomačila, skupaj rasla.
Bližala pa se je zima in vrtnar je v sebi začutil željo, da bi malo rožico presadil v zavetje pred mrzlim vetrom, na najlepši kotiček vrta, posebno gredico, kjer ni rasla še nobena rožica. Mali rožici je bila misel sprva všeč, a je v sebi začutila, da želi raje ostati na vrtu med drugimi rožicami. Vrtnar je to upošteval, a po tihem upal, da si bo rožica vendarle premislila...
Včasih je na obisk prišel vrtnarjev prijatelj. Najraje sta se pogovarjala o gojenju rožic, si ogledovala vrt in rožico v njem. Prijatelju je rožica vedno bolj prirasla k srcu, želel si je, da bi jo lahko presadil v svoj vrt. Ker pa je vedel, koliko vrtnarju rožica pomeni, se je bal to povedati. Bližala se je že pomlad, ko se je le opogumil in povedal željo. Na vrtnarjevo presenečenje je tudi rožica kazala znake, da se s tem strinja.Tisti čas je bil za vrtnarja zelo nemiren. Kako tudi ne, ko pa si je prijatelj želel najlepšo rožico iz njegovega vrta! Razmišljal je, če je to mogoče čas, ko se mora borit za rožico, po tihem upal, da bo prijatelja želja minila... A ga ni. S težkim srcem je vrtnar vendarle privolil. Saj mu pravzaprav ni ostalo drugega. Globoko v sebi je vedel, da dela prav - videl je srečo v prijateljevih očeh in veselje rožice.
Vrtnarjev pogled na vrt se je spremenil. Na njem res nekaj manjka, a je tu rožica za vedno pustila svoje seme. In nenazadnje: tu so še skriti in neraziskani kotički. Pomlad se bliža in kdo ve, kakšne rožice šele pogajajo...
petek, 15. februar 2008
Povest o rožici
Vsi vemo, da so rožice vsaj malček prevzetne. Zahtevajo pozornost, veliko hrane in vode, ljubečih pogledov, prigovarjanja, rade slišijo, da so lepe...
Nekega spomladanskega dne je iz semena pognala rožica. V vrtu je sicer že prej raslo veliko rožic, a je bila kljub temu deležna pozornosti, zato je rasla in rasla in se razcvetela. Bila je deležna vedno več pozornosti, celo več kot rožice, ki so že prej rasle v vrtu, a rožici nikoli ni bilo dovolj. Nekje je slišala, da neguje vrtnarka skrit kotiček - najlepšo gredico pognojene in razrahljane zemlje, kotiček na katerega sonce še lepše sveti... Na njem ni rasla še nobena rožica, saj je bil pripravljen za posebno rožico. Tisto rožico.
Imena tiste rožice pravzaprav niti vrtnarka ni poznala, je pa nekoč odkrila njen prečudovit vonj in jo je od takrat neprestano iskala, v pričakovanju nežno gojila vsak poganjek na vrtu, med cvetovi iskala vonj, ki bi ga prepoznala izmed tisoče drugih.
Mala rožica si je na vsak način želela na gredico. Še bolj se je bohotila in s svojim vonjem skušala prepričati, da je prava. Tako zelo si je želela, da je bila že prepričana, da je tista gredica namenjena prav njej.
S svojo odločnostjo je že skoraj prepričala... A vrtnarka je še v pravem trenutku ugotovila, da ta rožica še ni tisto kar išče, čeprav je vonj podoben. Zavedala se je, da rožici to sprva najbrž ne bo všeč, a da lahko tudi na gredici, poleg drugih cvetlic, prav lepo in bujno uspeva. Če se le ne bo zaprla in obrnila stran... Če le ne bo zamerila...
Rožica še vedno raste in vrtnarka še vedno išče.
Tako kot mi. Jaz, ti...
Nekega spomladanskega dne je iz semena pognala rožica. V vrtu je sicer že prej raslo veliko rožic, a je bila kljub temu deležna pozornosti, zato je rasla in rasla in se razcvetela. Bila je deležna vedno več pozornosti, celo več kot rožice, ki so že prej rasle v vrtu, a rožici nikoli ni bilo dovolj. Nekje je slišala, da neguje vrtnarka skrit kotiček - najlepšo gredico pognojene in razrahljane zemlje, kotiček na katerega sonce še lepše sveti... Na njem ni rasla še nobena rožica, saj je bil pripravljen za posebno rožico. Tisto rožico.Imena tiste rožice pravzaprav niti vrtnarka ni poznala, je pa nekoč odkrila njen prečudovit vonj in jo je od takrat neprestano iskala, v pričakovanju nežno gojila vsak poganjek na vrtu, med cvetovi iskala vonj, ki bi ga prepoznala izmed tisoče drugih.
Mala rožica si je na vsak način želela na gredico. Še bolj se je bohotila in s svojim vonjem skušala prepričati, da je prava. Tako zelo si je želela, da je bila že prepričana, da je tista gredica namenjena prav njej.
S svojo odločnostjo je že skoraj prepričala... A vrtnarka je še v pravem trenutku ugotovila, da ta rožica še ni tisto kar išče, čeprav je vonj podoben. Zavedala se je, da rožici to sprva najbrž ne bo všeč, a da lahko tudi na gredici, poleg drugih cvetlic, prav lepo in bujno uspeva. Če se le ne bo zaprla in obrnila stran... Če le ne bo zamerila...
Rožica še vedno raste in vrtnarka še vedno išče.
Tako kot mi. Jaz, ti...
četrtek, 14. februar 2008
Naročite se na:
Objave (Atom)
