Ugasnil luči bi,
svetilke ob cestah
in v oknih vseh hiš,
da utonem v nebesno globino -
src tiho gorečih morjé.
Zgubljen,
manjši kot prah,
izpraznjen in nem.
Dovolj, glej, srce
čuteče ob meni,
pa najdem pristan,
zaplešem z vesoljem,
spet ljubim, živim.
sobota, 18. avgust 2018
četrtek, 16. avgust 2018
Nov list
Ko nimaš navdiha za pisanje, piši o tem.Nekajkrat me je prijelo, da bi za vedno upokojil ta moj blog. Bloganje ni več "in", zdaj smo vsi na družbenih omrežjih. Spisat par stavkov, objavit fotografijo, všečkat, osrčit in delit dalje je pač neznansko enostavneje. Kdo pa si lahko dandanes vzame čas za razmislek in pisanje zaokroženih misli?!
Pa vendar mi srce ne da miru. Morda tudi nostalgija. S ponosom in veseljem se namreč spominjam preteklih objav. Nekatere so prav posrečene, zabavne ali globoke, upam si reči celo navdihujoče (glej stranski razdelek Izložba). Predvsem pa ti zapisi ostajajo in pričujejo o neki duši v teku časa.
saj Twitter je fajn za odkrivat zanimive vsebine, za arhiv pa ravno ni. ste že skušali poiskati neko zanimivo, par tednov staro objavo?
— jAKOB (@primorc_) October 4, 2015
Po študentskih letih se socialni krog ljudi zoži, odrasel človek dobi občutek, da so mu stvari jasne. Redkokdaj se še čemu čudi, slabe izkušnje pa dušijo sanje in hrepenenja. Zaradi lenobe še knjig skoraj ne bere in pesniške zbirke ostajajo zgolj na seznamu želja. Nič čudnega, da ni navdiha!
A to stanje ni dokončna usoda. Duša želi novih poti, občasno še vedno obstanemo odprtih ust, večerni vetrič nepričakovano prebudi hrepenenja. Tej svežini želim pustiti odprta vrata. Nisem še rekel zadnje besede.
sobota, 16. september 2017
Lenoba, trma, veselje, tesnoba
Popoldne se je že spogledovalo z večerom, ko mi je lenobnost deževnega dneva presedla. Kuhal sem se v lastnem soku in bil že sam sebi siten. Če se ne spravim iz hiše, se mi bo zmešalo. Zaželel sem si nekam v neznano. Upam si trditi, da Slovenijo poznam nadpovprečno (večkrat se kar tako nekam odpeljem, obiščem manj znane kraje, z novimi cesticami povezujem že znano), zato nekam v neznano sploh ni lahka naloga. Opogumljen od kratke razjasnitve sem naredil pogumno drzno odločitev in se odpeljal preverit zadnji del bedrca prednje tace naše preljube Kokoške.
Nekje pri Ribnici se je ponovno ulil dež, pri Kočevju pa se je nebo še črno stemnilo. Resno sem podvomil o zdravi pameti in odločitvi za izlet na takšen dan. Se ne bi raje obrnil? Bolj iz trme sem nadaljeval in upal, da noč vsaj še malo počaka. Bolj kot se je bližal večer, bolj se mi je pot vlekla. Ko sem končno prispel do Petrine in tik pred mejo zavil desno ob Kolpi, sta se v čudno čustveno mešanico primešala veselje ob vožnji po mirnih podeželskih cesticah in... tesnoba. Ja, tesnoba.
Domačini se seveda ne bodo strinjali, a občutek sem imel, da sem nekje daleč Bogu za ritjo. Nikjer žive duše, še luči skoraj nobene, srečal sem mogoče 3 avtomobile. (Kdo pri zdravi pameti pa bi na tak dan hodil okoli?!) Temačnost dneva, dež, bliskanje in razbesnela Kolpa so dramatičnost samo še stopnjevali. Za povrhu še en šok - bodeča žica! Saj smo jo videli po TV, a povsem drug občutek je dejansko stati ob trometrski ograji z ostrimi rezili na vrhu. Ali služi svojemu namenu, ne vem. Vem pa, da preprečuje dostop do reke in da sem se ob njej počutil kot v vojni nevarnosti ali v zaporu. Brrr...
Kmalu me je pozdravil Peter Klepec. Pri Osilnici sem zavil proti prelazu Strma Reber. Deževalo je kot iz škafa in skoraj nič se ni videlo, divjanje po serpentinah Medvedove steze nekako ni prišlo v poštev. Kdaj drugič. :) Nekje na vrhu me je dokončno zajela noč. Zavedel sem se, da sem do tistega trenutka skoraj celotno pot prevozil v tišini, brez glasbe ali radia. Tesnobnost je počasi popustila, vseeno pa sem bil vesel vsakega znamenja civilizacije. Nisem si mislil, da mi bo jesenska temačnost tako hitro prišla pod kožo. Prve osvežitve po vročem poletju smo se še razveselili, sedaj pa že pošteno pogrešam sonce. Hvaležen, da se vsaj na avto lahko zanesem in sem imel eno skrb manj, sem se pozno zvečer vrnil domov.
Se je izplačalo? Težko bi rekel, da sem užival. Bilo je naporno - fizično in čustveno. Vsekakor se moram ob Kolpo in v kraje Petra Klepca vrniti na kakšen lep pomladni ali poletni dan. Verjamem, da bi jim s sodbo na podlagi današnjih vtisov naredil krivico. V meni so se vendarle ponovno sprožila nekatera čustva, misli ... dovolj, da sem se po res dolgem času spravil k pisanju bloga. To pa je tudi nekaj vredno.
Nekje pri Ribnici se je ponovno ulil dež, pri Kočevju pa se je nebo še črno stemnilo. Resno sem podvomil o zdravi pameti in odločitvi za izlet na takšen dan. Se ne bi raje obrnil? Bolj iz trme sem nadaljeval in upal, da noč vsaj še malo počaka. Bolj kot se je bližal večer, bolj se mi je pot vlekla. Ko sem končno prispel do Petrine in tik pred mejo zavil desno ob Kolpi, sta se v čudno čustveno mešanico primešala veselje ob vožnji po mirnih podeželskih cesticah in... tesnoba. Ja, tesnoba.
Domačini se seveda ne bodo strinjali, a občutek sem imel, da sem nekje daleč Bogu za ritjo. Nikjer žive duše, še luči skoraj nobene, srečal sem mogoče 3 avtomobile. (Kdo pri zdravi pameti pa bi na tak dan hodil okoli?!) Temačnost dneva, dež, bliskanje in razbesnela Kolpa so dramatičnost samo še stopnjevali. Za povrhu še en šok - bodeča žica! Saj smo jo videli po TV, a povsem drug občutek je dejansko stati ob trometrski ograji z ostrimi rezili na vrhu. Ali služi svojemu namenu, ne vem. Vem pa, da preprečuje dostop do reke in da sem se ob njej počutil kot v vojni nevarnosti ali v zaporu. Brrr...
Kmalu me je pozdravil Peter Klepec. Pri Osilnici sem zavil proti prelazu Strma Reber. Deževalo je kot iz škafa in skoraj nič se ni videlo, divjanje po serpentinah Medvedove steze nekako ni prišlo v poštev. Kdaj drugič. :) Nekje na vrhu me je dokončno zajela noč. Zavedel sem se, da sem do tistega trenutka skoraj celotno pot prevozil v tišini, brez glasbe ali radia. Tesnobnost je počasi popustila, vseeno pa sem bil vesel vsakega znamenja civilizacije. Nisem si mislil, da mi bo jesenska temačnost tako hitro prišla pod kožo. Prve osvežitve po vročem poletju smo se še razveselili, sedaj pa že pošteno pogrešam sonce. Hvaležen, da se vsaj na avto lahko zanesem in sem imel eno skrb manj, sem se pozno zvečer vrnil domov.
Se je izplačalo? Težko bi rekel, da sem užival. Bilo je naporno - fizično in čustveno. Vsekakor se moram ob Kolpo in v kraje Petra Klepca vrniti na kakšen lep pomladni ali poletni dan. Verjamem, da bi jim s sodbo na podlagi današnjih vtisov naredil krivico. V meni so se vendarle ponovno sprožila nekatera čustva, misli ... dovolj, da sem se po res dolgem času spravil k pisanju bloga. To pa je tudi nekaj vredno.
četrtek, 4. avgust 2016
Bodimo turisti doma! (Zakaj se nam v tujini zdi lepše)
Ko se vračam s potovanj po širnem svetu, vedno znova ugotavljam, da živimo v čudoviti deželi, ki za tujino prav nič ne zaostaja. Še več, še bolj jo cenim. Le kako mnogi ne vidijo bogastva, ki ga premore? Nekateri celo kujejo tujino v nebo, domovino pa zaničujejo.
Morda obstaja (delna) razumska razlaga.
Na dopustu skušamo izkoristiti vsak dan, vsako minuto. Dan si napolnimo z dejavnostmi, izleti, ogledi. V zelo kratkem času tako vidimo zelo veliko lepega in dobimo vtis, da je v tujini povsod izredno lepo.
Nasprotno se v domovini relativno redko odpravimo na izlet, spoznavanje skritih kotičkov. Slovenije sploh ne poznamo. Kraji, ki jih videvamo vsak dan, pa se nam sčasoma neizogibno začnejo zdeti nič posebnega, ne glede na lepoto.
Rešitev: bodimo turisti doma!
Raziskujmo, spoznavajmo in ponovno vzljubimo Slovenijo!
Morda obstaja (delna) razumska razlaga.
Na dopustu skušamo izkoristiti vsak dan, vsako minuto. Dan si napolnimo z dejavnostmi, izleti, ogledi. V zelo kratkem času tako vidimo zelo veliko lepega in dobimo vtis, da je v tujini povsod izredno lepo.
Nasprotno se v domovini relativno redko odpravimo na izlet, spoznavanje skritih kotičkov. Slovenije sploh ne poznamo. Kraji, ki jih videvamo vsak dan, pa se nam sčasoma neizogibno začnejo zdeti nič posebnega, ne glede na lepoto.
Rešitev: bodimo turisti doma!
Raziskujmo, spoznavajmo in ponovno vzljubimo Slovenijo!
ponedeljek, 1. avgust 2016
Navzgor
Za izgubljenimi odnosi sem tožil,
brez njih da obstal sem.
A bili so kot pomožne rakete,
ki raketoplan ponesejo višje,
da premaga silo, ki vleče nazaj -
na neki točki pride ločitev,
sicer se izpraznjeni spremenijo v balast,
ki potegne te zopet na tla.
Ne, jaz hočem navzgor, v nebo!
Glej, tu so še drugi,
kot voda, ki znova in znova se vrača,
odžeja, povrne moči.
Ob njih je vse lažje,
ne sprašujem za smer.
Le hodim.
In čutim, vidim v srcih veselje,
moč in pogum,
da drug za drugega to, prav to smo:
gorivo in voda.
Morda sem res spet okoli,
a nisem na istem.
Pogled je drugačen, razgled se odpira.
Kot v spirali se dvigam,
počasi, a vztrajno.
Korak za korakom.
Meter za metrom.
Svetlobno leto za letom.
Med zvezde. Do sreče.
* pesem je nastala kot prispevek ob letošnjem kulturnem prazniku
brez njih da obstal sem.
A bili so kot pomožne rakete,
ki raketoplan ponesejo višje,
da premaga silo, ki vleče nazaj -
na neki točki pride ločitev,
sicer se izpraznjeni spremenijo v balast,
ki potegne te zopet na tla.
Ne, jaz hočem navzgor, v nebo!
Glej, tu so še drugi,
kot voda, ki znova in znova se vrača,
odžeja, povrne moči.
Ob njih je vse lažje,
ne sprašujem za smer.
Le hodim.
In čutim, vidim v srcih veselje,
moč in pogum,
da drug za drugega to, prav to smo:
gorivo in voda.
Morda sem res spet okoli,
a nisem na istem.
Pogled je drugačen, razgled se odpira.
Kot v spirali se dvigam,
počasi, a vztrajno.
Korak za korakom.
Meter za metrom.
Svetlobno leto za letom.
Med zvezde. Do sreče.
* pesem je nastala kot prispevek ob letošnjem kulturnem prazniku
nedelja, 12. junij 2016
Tone Pavček - Take dežele ni
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna.
Sèm je stvarnik sejal nemir
in lepoto, ki je skoraj popolna,
in žalost, kot je ni na svetu nikjer.
Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna,
nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug,
nikjer ni nikoli tako bledikava zarja
skozi stoletja ohranjala up.
Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom,
ne veseljačijo tako dolgo v jesen
in nikjer ne kriče še pod betonom
o zelenem spominu svojim ljudem.
Nikjer niso hoste tako skrivnostne
z brezni in grapami, ki jih je zlo
polnilo s trupli, da njih belo okostje
sije potomcem v neprijazno temò.
Lepa je moja dežela. Lepa do muke.
Samo tu gruli prsteno grlo rim.
Samo tu so tudi groze manj hude.
Samo tu lahko živim.
sreda, 27. april 2016
Kako daleč so nebesa?
Današnje zimsko mrzlo vreme je z znanstvenega in teološkega vidika pravzaprav dobrodošlo. Končno lahko namreč izračunamo, kako daleč so nebesa! Poglejmo.
Predpostavimo, da:
Predpostavimo, da:
- smo za sneg najbolj goreče molili dan pred božičem,
- prošnje potujejo s svetlobno hitrostjo 299.792.458 m/s,
- je Bog (glede na količino snega) prošnje za white christmas uslišal danes,
- se božja odločitev uresniči hipoma (ne potrebuje časa za "potovanje" nazaj).
Naročite se na:
Objave (Atom)
