Poletno zdomsko domotožje

Primorci smo znani po navezanosti na domače kraje. Kot študentje se redno vračamo za vikende domov, pa tudi kasneje vedno vemo, kje smo zares doma, ne glede na to, kam nas je popeljala življenjska pot.

Mnogi namreč delamo izza meja rodne dežele -  nekateri zgolj kot dnevni migranti, drugi kot zdomci (vožnje je ob preobremenjeni primorski AC in nekonkurenčnih železniških povezavah hitro preveč). Tovrstno zdomstvo v splošnem sploh ni težavno. Na novo okolje se navadiš, Slovenija je lepa, kamorkoli se obrneš, povsod se najdejo dobri ljudje. Tudi sam se zelo dobro počutim na svojem, večino leta je moja patriotska duša povsem zadovoljna z občasnimi obiski doma.

Razen poleti. Takrat me srce vleče domov.

Vztrajno me vleče tja, kjer diši, da duša zapoje. Kjer so odnosi preprosti in se ljudje znajo ustavit za klepet. Kjer se še čuti stik z zemljo. Kjer je siesta logična prilagoditev na vroče dneve (bolje se je malo odpočit, zadremat in kasneje nadaljevat z delom, kot vztrajat, ko te zdela vročina, po kosilu pade koncentracija in te grabi spanec). Kjer se zaveš množice drobnih lepih stvari in hrepenenje najde navdih. Nenazadnje, poletju brez Soče enostavno manjka nekaj bistvenega. Ja, pri nas je lepše!

Ugasnil luči bi

Ugasnil luči bi,
svetilke ob cestah
in v oknih vseh hiš,
da utonem v nebesno globino -
src tiho gorečih morjé.

Zgubljen,
manjši kot prah,
izpraznjen in nem.

Dovolj, glej, srce
čuteče ob meni,
pa najdem pristan,
zaplešem z vesoljem,
spet ljubim, živim.

Popotovanja

Zelo zanimivo je pohajkovati po širnem svetu (in se vračati domov), v tem uživam. Se bo pa lepo nekoč podati tudi na nekoliko drugačno potovanje ...

Sanjati, kaj je že to?

Sliši se znano,
sliši se staro.
Arhaizem morda?
So to počeli včasih?

Iluzije poznam,
je to kaj podobno?

Nekaj mi pravi,
da to sem jaz znal.
Včasih, že davno -
morda ko sem spal?

Sanjati, kaj je že to?
Čutiti, hrepeneti, želeti,
dihati, ljubiti, živeti.
Še zmorem, še znam?

Nekoč boš prišla

Bova šla po poteh,
ki čakale so tvojih korakov,
da njih zven bi se z mojimi zlil;
poslušala čričkov orkester -
prav zate je vadil najlepši napev.

Bo vetrič te končno poljubil,
dišala opojno poletna bo noč.
In rože - zavidale tvojo lepoto,
zvezde nebesne sijaj v očeh.

Slišiš Sočo šumljati ljubezni šepet?

Tam končno se najdeta srci,
ujameta ritem za ples.
Utopljena v globino neba
obstala, vedela bova: naprej!



Navdih za ponovno ustvarjanje sem dobil ob pesmi Ivana Minattija - Čakam te, pa seveda ob čudovitih poletnih večerih pri nas, ko duša poje in majhno jezero hrepeni.

Kako si predstavljam nebesa?

Nebesa je seveda človeško nemogoče doumeti, če so res zunaj prostora in časa. Si jih pa vseeno kdaj predstavljam. Ne kako izgleda "prostor", kako je vse okrašeno in podobno ... Bolj v smislu kakšno vzdušje je.

Verjamem, da bo to eno prekrasno srečevanje s prijatelji, ko se bomo v Ljubezni med seboj toplo objeli iz iskrenega, čistega veselja, brez kakršnihkoli sebičnih želja ali pričakovanj. In naenkrat nam bo vse jasno: kako je nastal svet, kako deluje vesolje, kakšen smisel ima in kako se razvija življenje od prvega trenutka dalje, kaj je vzrok za dogodke, ki smo jim bili priča, poznane nam bodo vse podrobnosti vsakega trenutka na vseh koncih stvarstva, brez besed bomo vedeli kaj čutijo drugi, predvsem pa bili v neposrednem odnosu z Bogom, ter se zavedali, kaj je resnično pomembno. In še nekaj lepega: poznali bomo vse pesmi, ki so kadarkoli in kjerkoli nastale, z vsemi harmonijami in v kateremkoli jeziku. Dane nam bodo sposobnosti, da bomo prekrasno peli in igrali. Vsak bo edinstven delček v prekrasni simfoniji in nikoli, res nikoli se tega ne bomo naveličali. Dolgčas pa bo le en izmed občutkov, ki smo jih spoznali, a nikoli več doživeli. Ah, komaj čakam! :)

Brez prijateljstva in glasbe (oziroma tega, kar je glasba zgolj predokus) si nebes res ne znam predstavljati ... No, brez Boga bi bilo tudi nekam prazno. :)

How To Be Alone

Pogrešam ...

vonj po pokošeni travi, nežno nočno škrebljanje dežja, spanje na seniku, Sočo, brezskrbnost, otroškost, gledanje zvezdic, vonj dežja na razgretih tleh, vonj tople kože, dotik, pogovore, smeh, zaupanje vase, solze, vero, iskrice v očeh, spontanost, ljubezen, trdnost, cilj, smisel, ideje, sproščenost, zaupanje, potrpežljivost, odločnost, voljo, pogum, objem, sprejemanje, mir, prijatelje, prave besede, čudenje, hvaležnost, sanje ...

Mineral za zdravega diabetika

Včasih me kakšen napis res nasmeje. O območijih koruznega hrošča sem že pisal, prav tako o vodi z okusom plastike, že pred časom pa sem v čakalnici zagledal plakat, ki je na veliko oglaševal s sloganom: "Mineral za zdravega diabetika" ... No ja, če odmislimo to, tisto in tisto bolezen, smo najbrž vsi zdravi.

V tem tednu sem bil v dveh dneh dvakrat moker od plesa. Na plesnih vajah je res luštno, v izziv je tudi it potem na ples in preizkusit, kaj si se naučil. Sem ugotovil, da bi se morali na vajah učit tudi, kako plesat na minimalnem prostoru v gužvi, ter umetnosti pridobivanja prostora s komolci.

Zadnjič sem šel mimo neke cvetličarne in skozi okno zagledal nasmejano mlado prodajalko. Tako me je očarala z nasmehom, da sem skoraj vstopil in nekaj kupil, samo zato, da bi si jo še od bliže pogledal. :) Ah ja, na svetu je res ogromno luštnih punc. Se mi zdi, da zadnje leto še posebej. :)

Bela pravljica

Večerni sprehod po zasneženih potkah, stopinje na nedotaknjeni podlagi, snežinke na jeziku in za ovratnikom, drevesa v beli puhasti obleki, angelček, odkrivanje skritih kotičkov... Če bi imel ob sebi osebo svojih sanj, bi najbrž umrl od vsega lepega. Tako pa je ostalo le malo grenkega okusa. Še dobro, da me je kepanje s sosedo zbudilo iz zamaknjenosti. :)

Nujno bi rabil stojalo za fotoaparat!

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Dopisano (3.2.2009, zvečer)

Kmalu po tistem, ko sem napisal zadnji stavek in kliknil gumb "objavi", sem se spomnil, da ima stojalo moj bivši cimer. Klik in nekaj tipkanja in že sem bil dogovorjen za sposojo. In tako sem se odpravil na nočni fotografski pohod (med 1h in 4h ponoči). Vabim vas, da greste z mano. Slike so objavljene pod licenco . Pri uporabi obvezen pripis avtorja in povezava na to stran!

zasnežene poti med bloki, mimo se pelje plug

plaža

nehote sem zbudil račke, ki so spale na bregu. (nujno bi rabil teleobjektiv!)

pobegnile so mi na drugi breg. za njimi so ostale le stopinje tačk in račje potke.

moj, 4 ure star angelček. ga je že malo zamedlo.

vrbe v beli obleki

trnovski pristan, Prule, v ozadju ljubljanski grad

cerkev mojega zavetnika

ljubljanski zmaj (draco labacensis) je prilagojen tako na vroča poletja, kot mrzle zime in sneg

zanimiv način parkiranja kwla. moram probat, mogoče se obnese, da ti ga manj zasneži

čez Šuštarski most...

ta slika Ljubljane je tako tipična, da gre že na bruhanje. vseeno se nisem mogel upret :)

spomenik taščam. (mimogrede, za trenutek me je prijelo, da bi šel še na grad - v ozadju)

hm, mislim, da bi en kakav...

na Prešernovem trgu bodo postavili snežaka v velikosti Prešernovega spomenika. delavci že vozijo sneg na kup ;)

in za konec: spomeniki slovenskim papežem :)

Božič

Praznovat božič v krogu družine je res lepo. Začne se na predvečer oziroma dan prej s pripravljanjem jaslic, mame pečejo gobanco (primorska verzija potice ≠ gibanica!), treba je naredit še to in tisto... Seveda se vedno pojavi živčnost, treba se je še malček skregat, a to nekako sodi poleg. Najpomembnejše je, da vsa ta napetost traja le do polnočnice, zamer pa se ne kuha naprej. In potem pride božič. Mir od vsakdanjih skrbi, praznično vzdušje, družinsko kosilo, na katero prideta še nono in nona, popoldne kak obisk sorodnikov... Mogoče je napisano idealistično, a očitno sem imel to srečo, da sem odraščal v taki družini.

Lani pa se je vendarle nekaj spremenilo. Prvič sem začutil željo, hrepenenje po tem, da bi božič praznoval v družini, ki si jo bom sam ustvaril. Z najljubšo osebo, kasneje v družbi otrok... Res mi ni nič hudega, lepo je tako kot je bilo do sedaj, a očitno pride čas, ko je treba iz gnezda. Najbrž pa bo do takrat preteklo še kar nekaj let, saj zaenkrat ni še niti osnovnih predpogojev za uresničitev sanj. Za zdaj bom torej skušal biti hvaležen za to kar imam in še naprej dajat božiču tisti pravi pomen.

Želim ti miren in doživet božič.

Astronavt

Ko sem bil mlajši, še posebej ko sem bil bolan, sem si večkrat predstavljal, da je moja postelja vesoljska kapsula, pripravljena za izstrelitev v nebo.

Skrbno sem preveril vse sisteme in lučke, se privezal, poslal še zadnji pozdrav domačim, nato pa s pritiskom na gumb sprožil odštevanje in vzlet. Ah, kakšne sile* so delovale name! A sem pogumno zdržal in pobegnil zemeljski težnosti. Skozi okno se je razkrival prekrasen pogled, ki pa se mu nisem mogel predajati. Imel sem nalogo! Izklopil sem vse nepotrebne sisteme, tudi tistega za umetno gravitacijo, znižal gretje in življenjsko podporo na minimum in se pripravil za prehod v hibernacijo. Včasih le za kroženje v orbiti in čakanje, da me bodo zbudili, ko odkrijejo zdravilo za mojo bolezen, spet drugič za polet v globine vesolja. In sem potonil v spanje in sanjal o zvezdah, soncih in planetih...

Na srečo sem imel v vesoljsko kapsulo vgrajenega tudi avtopilota, ki je vsako jutro uspešno pristal spet na zemlji. Čeprav včasih prezgodaj - prej kot so odkrili zdravilo za bolezen. Tako mi ni preostalo drugega, da sem se zvečer spet odpravljal na polet. Ah ja, z vesoljskimi poleti imam kar nekaj izkušenj. Lahko mi rečete veteran.

* nekajkratna G-sila, seveda!

Vreme za vsak okus, d.o.o.

V času, ko se vedno več stvari dobi na zahtevo ali po naročilu, samo čakam dan, ko mi bo kdo ponudil vreme po lastnem okusu. Ob primerni ceni storitve, bi bil takoj med naročniki.

"Halo, je tam Vreme za vsak okus, d.o.o.? Rad bi naročil lepo vreme..."

Najprej bi si naročil toplo sončno vreme za sprehode in martinčkanje, nato nekaj oblakov, ki bi zakrili sonce, da se mi pri branju najljubše revije sonce od plastificiranih listov ne bi bleščalo v oči, potem pa spet sončno vreme s primernimi oblački za kuliso prekrasnemu sončnemu zahodu. Sonce bi nasploh kraljevalo v mojih dnevih.

Dež bi vrtove lahko zalival ponoči, razen takrat, ko bi si zaželel gledanja zvezdic. Občasno bi naročil kakšno pošteno ploho, da očisti zamazano ozračje. Včasih pa je tudi prav lepo gledati nevihte. Dan pred izpitom je primeren za kislo vreme, da me sonček ne bi vabil stran od knjige. (Kislo vreme bi prišlo prav tudi takrat, ko bi se hotel izogniti kakemu delu na prostem... =)) Ko bi prišel utrujen domov, pa bi si zaželel lahnega škrebljanja dežja, ki bi me zazibalo v spanje.

Toče ni na mojem spisku. Niti sosedom je ne privoščim. =)

K božiču brez dvoma sodi sneg in mrzlo vreme, da se je prijetno stiskati skupaj. In če je poleti vroče, naj bo pozimi mraz in dosti snega. Letni časi naj se izkažejo!

Nenazadnje, če se prikažejo zamorjeni dnevi, naj me ovije megla. Naj me spominja, da me čaka še veliko lepega, čeprav tega (še) ne vidim...

Ustavil bi čas

Danes sem se spet spomnil na sanjarjenja iz otroštva, zgodnje mladosti. Želel sem si namreč, da bi lahko z dvema tleskoma ustavil čas. Vse bi se ustavilo, le jaz bi se lahko svobodno gibal, delal, uporabljal stvari, mogoče z dotikom v ta vzporedni svet obudil še koga; ko bi mi postalo dolgčas, pa bi se spet vrnil nazaj, pognal čas, živel kot doslej.

O, kako prav bi mi zdaj prišlo to! Da bi se lahko naspal, v miru pojedel, se spravil delat za faks, uredil množico fotografij, zmontiral goro video posnetkov, se posvetil obveznostim in stvarem, ki me zanimajo, prebral mejle, odpisal, pa dokončal in na blogu objavil vseh 5-10 osnutkov, ki čakajo name... Ja, ideje so, časa zanje pa malo.

In potem bi si vzel čas za najlepše stvari. Recimo občudovanje sončnega zahoda do onemoglosti... :)

Vprašanje je samo, če bi si potem sploh še kdaj želel nazaj...