Moj najljubši planet

Tudi danes je bil lep dan. Poln tako lenarjenja, kot tudi zdravega miganja, druženja s prijatelji ter sorodniki, pa petja in igranja, toplega sonca in mrzlega vetra...

Življenje je končno spet lepo, sem si mislil. Na žalost pa me je članek, ki sem ga prebral v časopisu, spet spomnil, da vse le ni tako idilično. Svet, kot ga poznamo danes in nam je (vsaj nekaterim) zelo prirasel k srcu, je OGROŽEN! To, da se razmere (predvsem vremenske) na našem planetu drastično spreminjajo, je menda jasno še tako zagrizenemu skeptiku. Vseeno pa naredimo bore malo za to, da bi posledice vsaj omejili, če jih že ne moremo ustaviti. Največja tragedija pri vsem tem je, da bodo najbolj trpeli tisti, ki so za to najmanj krivi. Ne, ne gre samo za (preproste) ljudi iz Afrike, Južne Amerike in Azije. Gre tudi za nas in za naše otroke!

Nikakor se ne morem in nočem sprijazniti s stanjem in trendom uničevanja našega planeta! Ni res, da ne moremo nič naredit! Spremembe lahko omilimo, upočasnimo. Lahko se vsaj pripravimo na spremenjene razmere in preprečimo najhujše katastrofe.
Ne, ni mi vseeno za naš planet! Prelep je, da bi ga brezskrbno uničevali!