sobota, 03. februar 2007

Drobni svetli trenutki

Popoldne sem opazoval sonce kako zahaja za bližnji hrib... Zadnji žarki zimskega sonca so me božali po obrazu in me razvajali... Kot da bi se ustavil čas... Nikamor se mi ni mudilo, samo stal sem, stal in gledal kako se sence daljšajo, izgubljajo svojo ostrino in se počasi, a vztrajno zlivajo ena v drugo... dokler na koncu ne ostane samo ena velika senca, ki pokrije vse hiše, bele ceste in ljudi, ki mirno hitijo po pločnikih in se sploh ne zavedajo čudeža, ki se dogaja okoli njih... Dolina se že pogrezne v senco, za drevesi vrh hriba pa se še vedno skrivajo vedno bolj rdeči obrisi sonca - kot da bi se s tesnobo v srcu poslavljalo od naših krajev... A če Bog da, bo že naslednje jutro kot po čudežu pokukalo na drugi strani doline in v kraj prineslo "zarjo in veselje"... Do takrat pa me bodo v srcu grele misli na te čudovite trenutke...

2 komentarja:

Urška pravi ...

Komentar 1: Imam enmičken komentarčič na opis v prifilu (O meni)....in sicer bi te sam dopolnila, da nosiš ljubezen že v sebi. Sej vem, da si mislu konkretno in kak si milsu....sam jst ne bi bla jst, če se ne bi obesla na besede in stavke ;), ka so tut glihtak zelu pomembni.

Komentar 2: Sonce je res ena lepa zadeva....mene zmeri spravi do kihanja. :):):)

jAKOB pravi ...

hvala, bom premislu kako lahko spremenim opis O meni. bom napisal takoj ko mi pade kaj pametnega na pamet :)