Danes mi je prišla na misel želja izpred par let. Takrat mi je namreč na faksu šlo odlično, dobre ocene so padale kot domine, na žalost pa sem trpel za pomanjkanjem pristnih odnosov in pogovorov. In sem razmišljal, da bi rajši na faksu malček manj "restural", a več časa namenil za tisto, kar mi je bilo vedno pomembnejše od faksa - prijateljstvo.
In sedaj ugotavljam, da se je to dejansko zgodilo. Izpitno obdobje, ki se počasi izteka, zame namreč ni bilo preveč uspešno (no vsaj ne tako kot sem upal), po drugi strani pa se s prijatelji res razumem, medsebojni odnosi so večinoma razčiščeni...
A zakaj me potem muči nezadovoljstvo?!Najbrž zato, ker sem... človek! Ker si kot človek vedno želiš še lepših stvari, še prijetnejše bivanje na tej zemljici, še več ljubezni... Najbrž ni nič narobe s tem, da strmim k temu. Vseeno pa obstaja nevarnost, da ne bom znal prepoznati lepih stvari, ki sem jih v tem trenutku deležen...
Vedno je namreč lahko tudi slabše ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar