Nedavno mi je ljuba oseba zaupala, da se je zaljubila. Da je prišlo hitro in nepričakovano. In da je ljubezen obojestranska... Da je skozi zaljubljene oči nebo še bolj modro in rože bolj dišijo...
Tiho se je v meni prebudilo nikoli povsem utišano hrepenenje po bližini, po ljubezni, po vsem tistem, ki je tako težko dosegljivo, a neizmerno lepo.
A zakaj bi se spet prepuščal melanholičnim mislim, sanjarjenju in smiljenju samemu sebi?!
Trenutek, dva... Odženem misli stran in pomislim na radost v prijateljičinih besedah. Ja, vesel sem zanjo. Ker jo imam rad, mi veliko pomeni. Ker ji privoščim srečo!
Ta trenutek je tudi v meni košček sreče. Res, lepo je imeti nekoga, ki te podpira v stiski, a še lepše se je iskreno veseliti s prijatelji.
1 komentar:
Dragi Jakob, zelo se strinjam s teboj in rad prebiram te tvoje misli. In kako rad bi se ti zahvalil za te misli ... Kako rad človek začne misliti le na to, kje se začne njegova sreča, ne pomisli pa, kje se začne sreča nekoga drugega - tudi pri meni. Oh, da, to z veseljem za srečo drugega pa je najbolj plemenita lastnost kristjana, ki mu je lahko zgled sv. Janez Krstnik ... ki se primerja z ženinovim prijateljem ... takole konkretno: "Kdor ima nevesto, je ženin. Ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zaradi ženinovega glasu. To moje veselje je torej zdaj dopolnjeno" (jn 3,29).
Tudi jaz se ga učim...
Objavite komentar