Polvikanje

Razmišljanje, ki ga zdajle pišem, sicer ni pognalo korenin na mojem zelniku, a se mi zdi dovolj zanimivo, da ga tukaj objavim.

Kaj je polvikanje? Je posebnost (popravite me, če se motim!) primorskega narečja in bi ga lahko opisali kot mešanica spoštljivega "vi-kanja" in pogovornega "ti-kanja". Primorci ga uporabljamo namesto vikanja, pa tudi (jaz osebno), ko se pogovarjam(o) z nekom, ki se ga spodobi vikati, a se počutim(o) dovolj domače, da bi ga lahko tikal(i). Tipičen primer stavka bi bil: "Kje ste bila, teta?" (in ne "Kje ste bili, teta?")

Polvikanje je pomensko bogatejše od vikanja. Zakaj? Ker lahko s polvikanjem natančneje naslovimo nek stavek. Primer:
Pri mizi sedijo mož in žena ter uglajena gospa, ki je prišla na obisk. Pogovor nanese na opravljanje vsakdanjih obveznosti in gospa reče: "Ma dobra ste!" in s tem takoj da vedeti, da je stavek naslovljen na ženo. Če bi na primer rekla (sicer pravopisno pravilno): "Ma dobri ste!" bi težko (oziroma težje) sklepali koga je želela pohvaliti - Ženo? Moža? Oba? Ženo, moža in njune otroke?

Tko, to bi blo na kratko... :)