V soboto sem prevozil skoraj celo Slovenijo počez in še nazaj. Vse do neposredne bližine štajerske prestolnice me je nesla pot. Del poti sem imel prijetno družbo in je hitro minila. Nazaj grede pa sem bil sam in vožnja bi kaj hitro lahko postala dolgočasna in (še bolj) utrujajoča, a so mi ure krajšali čudoviti pogledi na našo čudovito domovino.
Obžarjeni z zlatim prahom počasi zahajajočega poletnega sonca so mimo mene hiteli hribi, griči in doline, polja in hišice, vasi in mesta. Slovenija je lepa! Nam sploh kaj manjka?!
Po prihodu domov sem sprejel obiske. Hja, dolgo je minilo od povabila do obiska, pa tudi dolgo ni trajal, a sem vseeno hvaležen za te kratke trenutke. Vsekakor upam da bo naslednjič več časa za pogovor, uživanje, pohajanje...
Včeraj sem se prvič letos kopal pri Soči! Zakon! Tri ure in pol čistega užitka, veslanja, lenarjenja, osvežilnega čofotanja v vodi, smeha v družbi prijateljev, popolna odsotnost skrbi in (skoraj) kompleksov. Hvala Bogu, da imamo končno pravo poletno vreme!
2 komentarja:
Jakob...bilo je kratko...a fenomelno. Kolesarjenje je res neverjetno-krepi dušo, uči te vztrajnosti in premagovanja ne samo vzpetin, temveč tudi samega sebe:) pa še to vse lepote ustvarjenega lahko občuduješ-vsa čast Mu:) Zares-čudovita izkušnja, hvala, ker si bil del nje:)
PS:naslednjič prideva na kopanje in vesljanje po Soči:)
:) predvidevam, da tvoj komentar spada malček h temu in malček h naslednjemu prispevku :)
kolesarjenje je res dober trening za vztrajnost. pa čudovit je občutek k prideš na cilj. še posebej če je tako zahteven, kot sta si ga vidve zadali ;)
za naslednjič se pa res že veselim! :)
Objavite komentar