Ni ideje za naslov

Svet je buci buci :)
Kako soblogerko poiščeš v resničnem življenju? Pišeš komentarje, si izmenjuješ mejle, kličeš po telefonu? Ne, na obisk greš h družinskim prijateljem! :)
Natanko to se mi je zgodilo v nedeljo. Med kosilom kar naenkrat slišim znano ime, v glavi zazvoni alarm, misli skačejo, podatki se povezujejo in naenkrat... preblisk! Nasmejana oseba na drugi strani mize ni nihče drug kot "the" Nikolina :) Presenečenje iz obeh strani je prešlo v veselo srečanje, pogovor. Res te je bilo lepo srečat, Nikolina! Pa čakam, da spet kaj napišeš v svoj blog.

1.oktober
Že ptički čivkajo, da na ta dan študentje zapustimo domača gnezda in zopet odletimo v naša mala študijska gnezdeca. Učenja in izpitov se sicer ne veselimo pretirano, je pa vseeno lepo spet srečevati znance in prijatelje z vseh koncev. Spet bojo na vrsto prišla kosilca, pijačke, nova srečanja, novi pogovori... Pa tudi še tako nabasan urnik precej lepše izgleda, če v sebi nosiš optimizem. Tega mi zaenkrat ne manjka.
Aja, pa lepo je videt dekana fakultete, ki v službo pride s kolesom. Čeprav si "velika živina", res ni treba pozabit na rekreacijo pa skrb za okolje.

Pravice ni, pravica je...
Zadnje tri dni sem užival. Vsak večer je bil namreč v znamenju petja, petje pa obožujem. Sem pa ob tem spoznal, da ni nujno da je vedno večina na boljšem. Pri zborih je namreč tako, da imajo predstavniki tistega glasu, ki je številčno šibkejši, prednost in lažje pridejo v zbor. Tipičen primer je "privilegij" fantov, ki imamo ponavadi rahlo lažje vstopne pogoje :) A ne, če je selekcija znotraj nas samih! Tenorji (še posebej 1.) ter 2.basi so seveda povsod sprejeti odprtih rok, baritoni pa... niti ne tako zelo. Je že tako. Pa nisem pretirano žalosten, čeprav sem si res želel peti v zboru, kjer bi bile moje pevske sposobnosti stalno na preizkušnji ter bi imel obilo priložnosti za razvijanje glasu do njegovih mej.

Gremo naprej!