Vonj po domu

Na jesen se moje navdušenje za opazovanje narave nekoliko umiri. Še posebej v Ljubljani, kjer je mesto izrinilo naravo v parke in majhne oaze. Vrnitev domov za vikend, pa je v trenutku iz spanja prebudila moje čute, jih iz mirovanja pognala v bliskovito zaznavanje.

V zraku je bilo desetine vonjev, precej drugačnih kot poleti, a blagodejnih za dušo. Dišala je zadnja košnja, dišali so cvetovi na grmu ob poti, zakurjene peči na drva, značilen vonj je izdajal domačo žganjekuho...

Oči so opazovale kako se dan počasi preveša v večer. Sprehodil sem se po ozki uličici, pozdravil mimoidoče ljudi, s kotičkom očesa oplazil oleander, se ustavil ob grmu, ki mu je jesen nadela živo rdečo obleko, se za hip ozrl v nebo med lastovke... Smaragdna barva Soče se je mešala z motno sivkasto, kot bi sporočala, da je njene prozorne globočine še nedavno motil nevihte temne srd.

Uho je božalo šumljanje vode, žvrgolenje ptičkov... noben čut ni bil prikrajšan!