O, kako prav bi mi zdaj prišlo to! Da bi se lahko naspal, v miru pojedel, se spravil delat za faks, uredil množico fotografij, zmontiral goro video posnetkov, se posvetil obveznostim in stvarem, ki me zanimajo, prebral mejle, odpisal, pa dokončal in na blogu objavil vseh 5-10 osnutkov, ki čakajo name... Ja, ideje so, časa zanje pa malo.
In potem bi si vzel čas za najlepše stvari. Recimo občudovanje sončnega zahoda do onemoglosti... :)
Vprašanje je samo, če bi si potem sploh še kdaj želel nazaj...
3 komentarji:
Jz že ne! :)
Zato se pa to tko ne da.
Ampak včasih pa rata ;) sej veš da ...
Ustaviti čas?
Človek je žal zemeljsko bitje, determinirano s kategorijama časa in prostora. Včasih bi si tudi sama želela, da bi obstala v nekem trenutku. Običajno se mi to zgodi, ko nisem ravno prizemljena, takrat bi se odklopila od tega življenja in čepela v neki nedoločeni brezčasnosti, zgolj v nekem občutju, ki je tudi nedoločljivo, ... delala bi kristalno čisti nič ...
Pa žal ne gre. Ne vem ali naj sem tega vesela ali naj to obžalujem. Bog je najbrž že vedel, kaj dela, ko je ustvaril naš konkretni svet.
Ravnokar je nekaj po rahlo preveč zapečenem pridišalo iz pečice in me zopet zdramilo. Sem zabluzila? Mogoče je pa to poskus opisa neopisljivega in nestvarnega, ujetosti v brezčasnem trenutku, kaj pa jaz vem - čaka me delo, pa bi najraje nekam zbežala ... :)
še vedno tleskam s prsti v upanju d dobim kaj cajta :D
a sem zadovoljen s trenutki, ki si jih ukradem zase in za najbližje. ja, včasih se da ;)
Minka, včasih bi tud jst delal predvsem "nič", ma trenutno je tolko stvari, ki bi jih rad počel, d o "nič" ne razmišljam. bi pa z veseljem v pravi družbi delal "nič", užival :D
Objavite komentar