Med vrsticami

S čem se sporazumevamo ljudje? Z besedami? Ja, pa še na tisoč drugih načinov!

Velik del sporazumevanja seveda poteka z besedami. Kot tako je preprosto za razumevanje, saj obstajajo pisana in nepisana pravila, kaj določena beseda pomeni, kaj želimo povedati z nekim stavkom, frazo. Besede tudi preprosto zapišemo, si jih izmenjujemo preko interneta, objavljamo bloge.... V vsakdanjih stvareh besede povsem zadoščajo.

Že ko želimo poudariti naše razpoloženje ali da se hecamo, govorimo ironično, smrtno resno, skušamo nekaj namigniti... je samo beseda premalo. (Verjamem, da si ob banju teh vrstic niti predstavljate ne, kaj vse se skriva med njimi, kaj je v meni.) Pomagamo si sicer s tonom glasu, kar se preko telefona še nekako zazna, pisanje smeškov in "jokcev", pa je le bleda senca obrazne mimike. In to je šele začetek...

Še sam se nisem tega zavedal, a si zaznala. Nisi mi povedal, a sem čutil.

Jaz še vedno prisegam na dobre stare pogovore v "živo". Zasvojen sem z njimi. Nekatere stvari pač lahko začutiš samo preko neposrednega stika. In to dela te pogovore tako lepe, zanimive. Še posebej, ko zaznaš tisto, česar se sogovornik mogoče sploh ne zaveda, se boji oziroma ne zna povedati ali pa se drugače sploh ne da opisati.

Če za trenutek pomislim, se takoj lahko spomnim na vsaj ducat primerov, ko sem nekaj spoznal na "alternativen" način. Pa tudi nasprotnih, ko sem drugim brez besed nekaj sporočal, bo kar nekaj. Izdajajo nas telesna drža, razdalja do sogovornika, vrste vprašanj, pogostost izkazovanja naklonjenosti, še več je skrito med vrsticami... No, včasih si edino stvari malo po svoje razlagamo. :)

Želim vam ogromno doživetih pogovorov!