Danes smo pakirali skupne stvari. Ob kupih pripomočkov, rekvizitov, zdravil... smo najprej samo zmajali z glavo, češ: "to pa ne bo šlo vse v potovalke". A je šlo. Čudežno poniknilo. In v potovalkah je ostalo še prostora. In rezerve v teži. Jupi!
No, po pravici sem res vesel, da nimam do konca nabite potovalke, ker je že zdaj skupaj z nahrbtnikom konkretno težka. Še dobro, da bomo veliko stvari oddali že takoj po prihodu v glavno mesto in bo potem pot lažja.
Drugače sem pa tudi malo jezen nase. Na par stvari sem pozabil. Sicer niso življenjskega pomena, nekatere se bo dalo jutri še popravit, a vseeno bi lahko prej pomislil nanje. Še posebej pa me grize, ker sem se za eno stvar sam javil... Zaradi takih stvari ponavadi rajši nič ne obljubljam, pa vseeno naredim. Je lepše videt prijetno presenečenje, kot doživet razočaranje...
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar