Srečanja

Včasih so naključna srečanja neznanih ljudi na ulici tisto, kar naredi dan drugačen od povprečja ali pa ga še dodatno začini.

Zadnjič sem recimo ob 2h ponoči pospremil tuje turiste do hostla, za katerega prej nisem vedel, da obstaja. Na fotografskem pohodu v okolici toplic sem najprej poklepetal s srčnim bolnikom, ki se je počasi sprehajal okoli, nato pa ob lotosovem ribniku primerjal fotografsko opremo s fotografsko podkovanim nonotom. Na vrhu ljubljanskega gradu sem srečal Latvijce. Občasno si vzamem čas za pogovor s tistimi, ki prosjačijo na ulici. Imam občutek, da jim kdaj tako še več podarim, kot če bi iz denarnice izbrskal nekaj drobiža. Imel sem tudi že izkušnjo, kako me je en skesano prosil, da mu pomagam, da gre nazaj na odvajanje od alkohola, potem pa s kombinacijo solz in igranja užaljenosti hotel od mene izbrskati še nekaj denarja za pijačo. Spet drugi, ki ga je imel malo pod kapo, je tekel za dvema puncama iz zbora, ki sta prestrašeno bežali pred njim. Ko pa je zagledal mene in fanta od ene izmed punc, kako sva skupaj stopila proti njemu, se je prestrašeno obrnil in pijano tekel odskakljal čez stopnice in zdraven skozi zobe, med katerimi je stiskal cigareto, stokal "o jej jej jej jej". Seveda sva mu malo popridgala, kaj se to pravi, da tako straši punce. :) Pa še ena prigoda (čeprav jih je še dosti): med odklepanjem kolesa se mi približajo štirje mladci, pravijo da so makedonski študentje medicine na izmenjavi ter da jih zanima kje je kakšna javna hiša. Sem se jim samo nasmehnil in jim povedal, da so se za te informacije na napačnega obrnili. Nepomemben dogodek, a še zdaj se nasmehnem, ko se spomnim na to. (Na)smeh je pa zdrav. :)