Jaz bi tudi pomivala!

Ravno sem se pripravljal, da pomijem posodo, ko priteče skoraj triletna nečakinja in vzklikne: "Jaz bi tudi pomivala!" Za trenutek sem pomislil, da bi jo zavrnil. Gotovo bo trajalo petkrat več časa, vse bom moral zdrgniti še enkrat, nožev sploh še ne more pomivati, gotovo bo vse okoli mokro... A sem pomisleke hitro odgnal stran. Zakaj bi otroku ubijal željo po delu in pomaganju?! Mar ga ne želimo naučiti ravno tega?

Pa sva pristavila stol, zavezala predpasnik, zavihala rokave in se lotila dela. Prav zavzeto je krožila z gobico, čebljala in uživala. Ko je prišel na vrsto kak nož, sem hitro vskočil in priložnost kar se da neopazno izkoristil še za zdrgnit kakšno umazanijo, ki jo je mala pomivalka spregledala. Medtem, ko sem splakoval in zlagal čisto posodo, je spet prišla na svoj račun in kot bi mignil sva oprala vso posodo. Skoraj nič zmočila. Se pri tem prav fino imela. Še mamina pohvala in otrok je bil bolj vesel kot ob kupu daril. Stric pa zadovoljen, da je prispeval k vzgoji.

Toplo priporočam v ogled predavanje Varuh otrokovih dolžnosti.

Izginil je kot ...

Pod roke mi je prišel star izvod gimnazijske revije. Kar nasmejalo me je, ko sem med rubriko "Taresnične" ponovno odkril to zgodbo:

Kocka je pada ali izginil je kot ...

Včasih, davno, ko so profesorji še napovedovali spraševanje, se je utrnil ta prizor. Bilo je nekega megleno-deževnega, predvsem pa mračnega petka.¹ Dijaki so bili napovedani le 4 dni pred sodnim dnem, po zakonu pa bi morali biti napovedani najmanj 7 dni [vna]prej. Slednje so seveda izvedeli prepozno, kar ni nič novega za naš šolski sistem. Zgodba se je zapletla in razpletla nekako tako:

A ... profesorica [zgodovine]
B ... Jakob
() ... vsevedni pripovedovalec
C ... glas iz razreda²

A: No, Jakob, pridi k tabli!
B: Profesor'ca, vi ste nas napovjdla samo 4 dni prej, bi nas mogli 7 dni prej, zato zdej ne moremo bit prašani!
A: Tisto je bilo sklenjeno šele tisti dan na konferenci popoldne. No, pridi!
(Če ne gre zlepa, gre pa zgrda.)
B: Ne, ne grem k tabli!
A: Potem ti pa dam 1!
(Naš junak je že precej zafrustriran.)
B: Nimaste pravice!
A: Kako, če sem te najavila!
B: Ne, jst ne bom pršu, jst kar grem!
(Naš junak vstane in se približa vratom.)
A: Kaj si ti misliš!?
B: Ben, jst grem!
C: Kocka je padla!
(Junak odpre vrata, zapusti razred in jih nato "vljudno" zapre.
Profesorica zre v zaprta vrata z odprtimi usti.)

Zapisala: K. M. in M. D.

¹ mislim, da je bil v resnici torek, po petkovi konferenci
² znan po svojih humornih vložkih

Pričakovanje

Če si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da bi se ti sanje uresničile. (P. Coelho, Alkimist)

Zadnjič sem se moral prav smejati. Na obisku je bila naša še ne polnoletna sestrična v drugem kolenu. Ker se punca navdušuje nad fotografiranjem, sem ji v roko potisnil moj fotoaparat in smo šli z nonotom na sprehod po vasi. Vse lepo in prav, dokler nas nista dva vaška mulota začela spraševati, če je ona moja punca (ko ju je začela slikati, sta se sicer hitro skrila), čez par metrov pa so z velikim zanimanjem isto vprašali še sosedje. Seveda je sledilo pojasnilo o sorodstvenih vezeh. No, pa tudi - sej je lepa pupa, ma se vam ne zdi malo premlada? ;-)

Vsekakor jim nisem zameril vprašanja. Prav z veseljem bi svojo izbranko popeljal po poteh, da bi spoznala kraje in ljudi, ki so del mojega življenja. Vem, da bi se veselili skupaj z mano. Je bilo lepo čutit iskrico veselja v njihovih očeh, čeprav le za hip, preden ga je ugasnilo golo dejstvo. Kot da bi se podzavestno moje čakanje preneslo še na druge ...

Kraj počitka

Med opravilom slačenja sjrka¹ nono potoži, da ga boli hrbet in reče:
- Razmišljam, kje bi bilo najboljše?
  Najbrž na žegnu². Tam vsak dobi svoj prostor, pa vsi molijo za tebe.
Se posmeje in doda:
- Včasih mi pride kakšna pametna.

:)

¹ sjrk = koruza

² žegn = pokopališče

Naš nono je zakon!

Dogajanje nekega popoldneva, povzeto po opisu gospe¹, ki obiskuje, pomaga in dela družbo našemu nonotu (91) in noni (86), ko domači ne moremo:

Ob igranju igre 'Človek ne jezi se' pogovor nanese na bližajočo se poroko v družini.
Nona: Nikamor ne gremo.
Nono: Seveda bomo šli!
Nona: Ne, ker smo nerodni in bo treba na stranišče.
Nono: Saj imajo povsod stranišča.
Nona: 'Ne' sem rekla, smo stari in nerodni!
Nono: Saj je vseeno kje sediš - doma ali v gostilni.
Nona gre v špajzo, nono pa ji pokaže figo in prišepne omenjeni gospe:
Saj me boš peljala, da ne bom ta mladim sitnaril? Ji bova pa ušla!
:-D


¹Nekateri imajo res velik dar za delo s starejšimi. Znajo jih urediti, na pravi način se z njimi pogovarjati in jih zaposliti (sprehod, pogovor, družabne igre). Za to gospo smo res hvaležni. Kdo bi še prišel na idejo staremu nonotu dat reševat računske naloge?

Mu gre dobro od rok, ane? (za označeno z zvezdico je potreboval pomoč)


P.S.: da ne boste dobili napačnega vtisa - tudi naša nona je posrečena in si zasluži svoj prispevek.

Muloti lulajo

Ena frišna iz serije Ah, sosedi! Naših sosedov ne moti samo nočno tuširanje. :)

Prosimo, da naučite mulota kako se gre v školjko na vodo. On nameri v školjki direkt v vodo, to se sliši daleč naokrog posebno v nočnih urah. Še bolj se nam gnusi, ker vemo zakaj se gre. Upamo na rešitev.
(neznan podpis)

Sosedje, hvala ker skrbite za naše zdravje - da se dovolj smejimo.

Erazmus

Minilo je že dovolj časa, da se ne bo noben počutil ogroženega, ko bo to bral. :)

Pri nas doma so nas vzgajali k temu, da je lepo, če obiskuješ starejše, osamljene in ljudi, ki potrebujejo pomoč. Tako smo za vikende in še posebej za praznike obiskovali nonote, none, (stare) strice in tete ... Otrokom nam je bilo to največkrat čisto odveč in smo se veselili le kakšnih bonbonov, panetonetov in bankovcev po 5000 lir. A s časoma smo začeli razumeti, da je bilo prav, da sta nas mama in tata vozila s seboj. Tako smo tudi mi dobili ta čut in kar sta nam z zgledom pokazala, se bo gotovo oziroma se že vrača v tem, da čutimo odgovornost za skrb za naše starše. Če bomo to uspešno prenesli tudi na naše otroke, se nam na starost ni treba bati, da bi bili zapuščeni. Saj poznate tisto "Kdor spoštuje očeta, bo vesel lastnih otrok." (Sir 3, 5)

Pravijo, da je dobrota sirota. Pa ni res - vedno nekaj dobiš v zameno. Včasih tudi tisto, česar si nisi želel.

Mamina teta je večji del življenja preživela na italijanski strani meje, kamor se je poročila. Brez da bi zapadel v brezplodno delanje norcev in kritiziranje Italijanov (kamor nas, priznam, Primorce večkrat zanese), je dejstvo, da je nivo oskrbe in higiene v italijanskih bolnicah in domovih za ostarele slabši kot pri nas. Najbrž je bil to vzrok, da se je postarana teta v enem od teh domov nalezla garij. Posledično je z njimi v stik prišla tudi naša mama, ki jo je najpogosteje obiskovala. Teta je kmalu po tistem umrla, nam pa med drugim zapustila to majhno golazen. No, vsaj mama je bila med dediči, ostali smo se praskali bolj zaradi psihe. Če začneš razmišljat o tem, te gotovo nekje začne srbet, na koži pa začneš opažat značilne dvojne pikice.

Panika!!!

Doma je mama ukazala: vsi se tuširat, mazat s kremo proti garjami, menjat posteljnino, vse obleke v pranje ali za dva tedna v nepredušno zaprte vreče. In to delaj več tednov! Stvari so kot po tekočem traku romale v karanteno. Pralni stroj je praktično neprestano delal in pravi čudež je, da ni pregorel. Prepoved tesnih stikov je najbolj mučila brata in njegovo punco, dokler se nista zavestno odločila kršiti prepoved (prvi koraki v odločitvi biti skupaj v dobrem in slabem ;)). Ozračje je bilo napsihirano in če se ne bi začeli hecati na račun prigode, bi se nam sfizlalo.

Da ne bi po nepotrebnem zganjali panike pri drugih (še zdaj ni prav jasno, ali smo jih sploh vsi dobili), smo se dogovorili za kodno ime - garje smo zaradi tendence po izmenjavi poimenovali erazmusi. Tako smo se lahko tudi v javnosti brez težav hecali iz problema in negodovali nad slabim nadzorom pri izmenjavi. Na srečo smo po psihično napornih tednih le dočakali dan, ko je mama razglasila prenehanje vsesplošne nevarnosti in zapovedala veselo praznovanje.

Tako, zdaj veste. Če sem pred letom ali dvema govoril o erazmusih, nisem imel v načrtu študijske izmenjave! :-D

Srečanja

Včasih so naključna srečanja neznanih ljudi na ulici tisto, kar naredi dan drugačen od povprečja ali pa ga še dodatno začini.

Zadnjič sem recimo ob 2h ponoči pospremil tuje turiste do hostla, za katerega prej nisem vedel, da obstaja. Na fotografskem pohodu v okolici toplic sem najprej poklepetal s srčnim bolnikom, ki se je počasi sprehajal okoli, nato pa ob lotosovem ribniku primerjal fotografsko opremo s fotografsko podkovanim nonotom. Na vrhu ljubljanskega gradu sem srečal Latvijce. Občasno si vzamem čas za pogovor s tistimi, ki prosjačijo na ulici. Imam občutek, da jim kdaj tako še več podarim, kot če bi iz denarnice izbrskal nekaj drobiža. Imel sem tudi že izkušnjo, kako me je en skesano prosil, da mu pomagam, da gre nazaj na odvajanje od alkohola, potem pa s kombinacijo solz in igranja užaljenosti hotel od mene izbrskati še nekaj denarja za pijačo. Spet drugi, ki ga je imel malo pod kapo, je tekel za dvema puncama iz zbora, ki sta prestrašeno bežali pred njim. Ko pa je zagledal mene in fanta od ene izmed punc, kako sva skupaj stopila proti njemu, se je prestrašeno obrnil in pijano tekel odskakljal čez stopnice in zdraven skozi zobe, med katerimi je stiskal cigareto, stokal "o jej jej jej jej". Seveda sva mu malo popridgala, kaj se to pravi, da tako straši punce. :) Pa še ena prigoda (čeprav jih je še dosti): med odklepanjem kolesa se mi približajo štirje mladci, pravijo da so makedonski študentje medicine na izmenjavi ter da jih zanima kje je kakšna javna hiša. Sem se jim samo nasmehnil in jim povedal, da so se za te informacije na napačnega obrnili. Nepomemben dogodek, a še zdaj se nasmehnem, ko se spomnim na to. (Na)smeh je pa zdrav. :)

Domači humor

L dela, P pa pametuje, nakar se L razjezi.
L: "Pa ti delaj, če mislš bit pametn!"
P: "Sm provu, ma z rokami v žepu prow ne gre!"

Nona našemu nonotu, ko je na glavo spet dal zguzdano in strgano kapo: "Dej dol to piškavo kapo!"


Smejte se! Je zdravo!

Ah, sosedi

O sosedskih dogajanjih je bilo že precej napisanega na raznih blogih. Zgodbe so še posebej "zanimive", ko gre za sosede v blokih. Pač v stilu "bolj smo blizu, bolj se imamo radi." ;) Tudi pri nas ni nič drugače.

Naš blok je najstarejši v našem kraju, posledično je tudi najslabše izoliran, zvočne izolacije praktično ni. Ker so se vanj tudi najprej vseljevali, je povprečna starost v bloku zelo visoka. V bloku torej živi veliko upokojencev, ki imajo preveč časa in iz dolgčasa poslušajo, kaj se dogaja.

Ko smo bili mlajši, smo seveda otroci v naši družini bili razigrani in glasni. Smo pa hodili precej prej spat kakor zdaj, vsekakor pred uro, ko nastopi nočni mir. Vseeno se je večkrat zgodilo, da smo v nabiralnik dobili prijazno anonimno pisemce. Hm, včasih so živele po 3 generacije pod isto streho in so preživeli, zdaj pa jih moti že otroški vrvež v sosednjem stanovanju?! Ja, kdo vas/nas bo pa preživljal, če ne bo otrok?!

Čas je šel naprej, a pisemca so ostala. Le vsebina se nekoliko spreminja. Ponoči očitno niso mogli spat zaradi korakov na hodniku, v vratu jim je škrtalo zaradi "prepiha", ker so bila na lep in topel dan odprta vrata v vlažno klet, najnovejša zgodbica pa je najverjetneje edinstvena: sosedje ne morejo spat, če se pozno tuširamo, saj se sliši šumenje vode! In to baje kar nekaj nadstropij pod nami, celo v pritličju.

Če štronco rodiš se, štronco umreš...

Pisemca pa bi že prenesli. Pač, ponavadi smo jih prebrali, kakšno minutko govorili o tem, potem pa jih vrgli v peč. Anonimnih pritožb nikoli nismo upoštevali. Če nekdo, po domače, nima jajc, da bi prišel osebno povedat in dokazat utemeljenost svojih besed, se očitno zaveda, da je problem predvsem pri njemu.

Pisemca bi že prenesli. Kar se je zadnje čase dogajalo, je pa preveč! Da okoli polnoči, ko nič hudega sluteč preverjaš še zadnje mejle, medtem ko čakaš na prosto kopalnico, skoraj skočiš iz kože, ko začne nekdo butat po vratih. Resno! Očitno je šumenje vode tako zelo moteče, da se nekomu da vstat iz postelje in z butanjem po vratih prebudit cel blok! (Brez heca, tako butanje se ob naši "izolaciji" brez dvoma sliši po celem bloku.)

Najhujše pri tem pa je hinavščina. Ok, kakšen človek si mogoče res ne bi upal stopit do soseda in mu povedat, da ga nekaj moti. Bi se pa pri normalnem človeku na zunaj videlo, da ga nekaj muči. Ko pa na hodniku srečaš par iz sosednjega stanovanja, ki sta 99% odgovorna za večino pisemc in butanje po vratih, sta vsa sladka od vljudnosti. Fuj! Če česa ne maram, je to hinavščina!

Na srečo vedno obstajajo tudi sosedje, ki jih je lepo srečat. Ker se zavedajo, da omenjeni nesporazumi niti približno niso vredni očitkov in zamer. Nikoli namreč ne veš, kdaj boš potreboval pomoč.