Smučanje v oblaku [Cloud skiing]

Današnji smučarski podvig se je bolj kot ne spremenil v polom. Na Krvavcu je bila namreč gosta megla oziroma, bolje rečeno, oblak. Videlo se ni praktično nič! Po moji oceni je bila na trenutke vidljivost, na kateri si zagledal obrise nečesa, 5m!

Pod smučiščem nekaj tuhtamo in se potem odpeljemo na vrh. Že na sedežnici ni bilo povsem prijetno (videlo se je le malo žice in dvojne sedeže), ko pa smo se enkrat znašli sredi megle na smučišču, je bilo pa prav strašljivo! Okoli in okoli, zgoraj in spodaj sama belina. Nema belina. Nobenih točk za orientacijo ali oceno hitrosti premikanja. Kam je dol, so pokazale smučke, rob proge si si nekako predstavljal po tistih občasno mimobežnih obrisih količkov ob progi, večinoma pa smo smučali na slepo. Povrhu nas je prijela nekakšna slabost, podobna slabosti pri branju v avtu. (Pač, čuti se skregajo: oči ne vidijo gibanja, čeprav ga ušesa jasno zaznajo.) Naenkrat smo se znašli pred kočo, čeprav sem imel občutek, da smo še sredi proge. Vsi pobeljeni (po obleki in obrveh se nam je nabralo ivje) smo se pridružili preostalim smučarjem, ki so se greli v koči in čakali boljše čase. Čez čas je nekaj kazalo na izboljšanje, a po odpeljani eni progi sem se samo še čimbolj naravnost spustil proti kabinski žičnici. Nimam pojma, ali je bila proga označena s plavo, rdečo ali črno barvo.

Podvig je bil glede smučanja res polom. Po drugi strani pa je bilo prav zanimivo in prijetno v družbi dveh prijateljev. Optimizem je pretehtal in na poti nazaj smo za kontrast edini slabi strani dneva (nizka oblačnost) poiskali tri pozitivne stvari. Prva stvar je bilo vsekakor naše druženje, druga dejstvo, da ni bilo gužve (pa nekaj v smislu novih izkušenj), tretja pa odličen čaj, ki ga je pripravila prijateljeva mama. Mmmmm ... :D