četrtek, 23. december 2010

Če ni, ni

500 Days of Summer bi takoj po prvem ogledu najrajši izbrisal. Ne ker bi bil tako slab (nasprotno!), moralno sporen ali kaj podobnega. Zgolj zato, ker me je zadel v živec. Na trenutke sem se res počutil v koži glavnega igralca.


Pred nadaljnjim branjem priporočam najprej ogled filma!

Že na začetku film jasno opozori, da je to "zgodba o fantu, ki sreča dekle", a ni ljubezenska zgodba. Pa naj si še tako želimo, da glavna lika prideta skupaj in živita srečno do konca svojih živih dni. Enostavno ni dovolj, da je (samo) en prepričan, da je to tisto pravo. Težko razumet, kako se v svojih čutenjih lahko tako zgrešimo. Zagledani v sanje sploh ne slišimo besed, ki pravijo nasprotno. Na žalost se podobne zgodbe res dogajajo. Lastnoročno preverjeno. Ne samo enkrat. :(

Film med drugim izpostavi dve stvari:
- Predstavniki moškega spola potrebujemo jasno besedo, da nekaj sprejmemo kot resnico. Ni dovolj, da se ženski zdi, da je pa ja dovolj očitno pokazala. Vedno bomo našli še tisoče znakov, ki nakazujejo drugačno resnico in vlivajo (lažno) upanje.
- Ženske si večkrat ne upajo odkrito povedati moškemu, da si ne želijo več od prijateljstva (Ker bi ga prizadele? Ker nočejo izgubiti prijateljstva?), ali pa niso dovolj vztrajne, da bi znale tudi prekiniti stike, če niti nedvoumne besede ne razume. Še dosti slabše je, če se zgodba vleče. Ali, da ženska celo daje nasprotne signale (intimnost)!

Mislim, da bi si v teh situacijah vsi naredili zelo veliko uslugo, če bi se držali naslednjega:
- Jasno povejmo svoje občutke, misli, dvome. Mogoče bo sprva težko, a gotovo je odločitev prava. Kar je pristno, ostane. In le na iskrenosti se gradi pravo prijateljstvo.
- Besede naj bodo potrjene z dejanji.
- Čez čas je dobro pogledati nazaj in preveriti, če se slučajno ne spominjamo samo lepih strani. Hej, če se ti je že to zdelo idealno, kako bo šele lepo, ko najdeš, kar iščeš!

Ni komentarjev: