Za dušo

Minuli konec tedna je bil za dušo. Končno smo dočakali sonce! Zvabilo nas je na plan in verjetno ga ni človeka, ki ne bi izkoristil in se vsaj malo nastavil sončnim žarkom. Kljub vsem iznajdbam različnih žarnic in svetil, se vendarle nič ne more primerjati s svetlobnim spektrom sonca, čeprav je infrardeči del svetlobe v tem letnem času šibek. :)

Ker sem ostal v Ljubljani, sem izkoristil kar najbližje danosti in ugotavljal, da imamo Slovenci res srečo - malo zaviješ iz mestnih središč in že si sredi gozda ali na vasi. Če se pa še malo potrudiš, pa tudi raj ni več daleč. Ja, telo kar samo kliče po gibanju in še kako drži misel Petre Majdič, da bi bili ljudje bolj zadovoljni in imeli boljši pogled na svet, če bi manj gledali TV in se raje gibali na svežem zraku.

Dneve so mi polepšala še prijetna druženja s prijatelji, na nedeljsko kosilo pa sem se povabil k žlahti. :) Sem res hvaležen, ker se med sorodniki večinoma zelo dobro razumemo, se podpiramo, radi vidimo. Pa še nekaj se mi zdi zelo lepa lastnost - vsi imamo zelo radi otroke.