Kdor misli, da stoji, naj pazi, da ne pade

Tako enostavno je zabluzit. Kar se je gradilo dolgo časa, se v trenutku podre. Težko pridobljena kondicija izgine v nekaj lenobnih dnevih. Z vztrajnostjo grajen odnos se skrha. Nekaj, s čemer se že dolgo bolj ali manj uspešno bojuješ, te preseneti in porazi v trenutku slabosti. Zvrneš se v jarek ob poti. Res, 

kdor misli, da stoji, naj pazi, da ne pade! (prim. 1 Kor 10,12)

So trenutki, ko sem res zadovoljen s svojim življenjem, vem, kaj si želim in kako to doseči, čutim, kaj je dobro in se tega kar se da držim. V zanosu svoje misli delim z drugimi, v upanju, da bo še koga nagovorilo in spodbudilo. Pa se stvari obrnejo in podvomim o mojih ugotovitvah, zmanjka mi volje za vztrajanje v tem, kar mi je bilo prej jasno, da je pravo (od tako osnovnih stvari naprej, kot je izkoriščanje časa in stik z naravo). V teh trenutkih se počutim skoraj hinavsko. Kako lahko "pridigam" drugim, če se sam tega ne zmorem držati?! Na srečo verjamem, da me razumete, ker nihče od nas ni popoln. Se pa trudimo in včasih nam nepričakovano pomaga že par besed. Zato upam, da bojo kakšni moji zapisi vseeno spodbuda - v smislu stavka:

delajte, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte.  (prim. Mt 23,3)

:-)