Pa sem dočakal svojo prvo plačilno listo in si napravil osnovni načrt za dopust.
Najbolj pozorni ste najbrž opazili, da v moji predstavitvi ne omenjam več, da sem študent, čeprav me zaključno dejanje tega obdobja še čaka. A od marca se je začelo neko novo obdobje v mojem življenju. Po pravici povedano se mi ni nikamor mudilo in bi prav z veseljem še malo izkoristil vse privilegije, ki pripadajo študentom, vendar se mi zdi, da bi bilo zelo neodgovorno, če bi zavrnil na pladnju prineseno ponudbo za redno zaposlitev. In to ne kakršnokoli, ampak dobro ponudbo!
Poslovil sem se tudi od študentskih bonov. Baje sicer ne preverjajo redno, kdo do njih ni več upravičen, pa vendar: a nismo lastnoročno podpisali izjavo, da bomo sami sporočili takšne spremembe?! Koliko velja naša beseda? Mimogrede, z novim elektronskim sistemom se da tudi zelo enostavno analizirati zgodovino koriščenja subvencij. Najpomembnejše pa je to: če poštenost pričakujem od drugih, bi bilo skrajno zahrbtno, da se sam tega ne bi držal. Res je nezanemarljiv psihološki učinek, ko po kosilu plačaš (vsaj) dvakrat večji znesek. Res pa je tudi, da če ne hodiš ravno v najdražje restavracije in je tvoj dodatek za prehrano soliden, gre iz tvojega žepa za kosilo še manj kot je vrednost bona, občasno pa si v bistvu še plačan, da greš jest. :)
Zaenkrat se res ne morem pritoževati. Sodelavci so fajn, delo zanimivo. Smo pa že začeli jamrati zaradi občasno nerazumevajočih šefov. ;)
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar