Bova šla po poteh,
ki čakale so tvojih korakov,
da njih zven bi se z mojimi zlil;
poslušala čričkov orkester -
prav zate je vadil najlepši napev.
Bo vetrič te končno poljubil,
dišala opojno poletna bo noč.
In rože - zavidale tvojo lepoto,
zvezde nebesne sijaj v očeh.
Slišiš Sočo šumljati ljubezni šepet?
Tam končno se najdeta srci,
ujameta ritem za ples.
Utopljena v globino neba
obstala, vedela bova: naprej!
Navdih za ponovno ustvarjanje sem dobil ob pesmi Ivana Minattija - Čakam te, pa seveda ob čudovitih poletnih večerih pri nas, ko duša poje in majhno jezero hrepeni.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
4 komentarji:
hvala ti, zelo lepo je brati pesem, ki jo napiše srce.
hvala!
z zadnjo kitico sicer nisem povsem zadovoljen, ta prvi dve pa sta dober odsev srca.
vaV ... super!
poboža dušo.
se priporočam(o) za še :)
hvala za pohvalo in spodbudo - glih razmišljam, da bi blo fajn spet kaj objavit na blogu.
Objavite komentar