Kmalu bo minilo eno leto, odkar je umrla
naša nona. Po eni strani so bili njeni zadnji dnevi, ko je dva tedna preležala v domači oskrbi,
naporni in težki, a hkrati izjemno bogati in so nas povezali. Tudi za to izkušnjo sem hvaležen, še posebej, ker poznam tudi drugo skrajnost - prisostvovanje odklopu medicinskih aparatov v bolniški sobi.
Noni smo uredili posteljo kar v pritličju, nekoliko umaknjeno od vrveža, a blizu, da je bil vedno kdo v bližini, ko je kaj potrebovala. Izmenično smo ji nosili hrano in jo spodbujali, da je naredila vsaj par grižljajev, izmenično prevzemali nočna dežurstva. Veliko časa je ob njej presedel
nono. Tako kot ju je bilo po eni strani čudovito videt - bila sta kot dva mlada zaljubljenca (res,
ljubezen je tudi na stara leta lahko romantična) - mi je bilo izredno težko ob misli na njeno trpljenje in nonota, ki je trpel skupaj z njo in se bal dneva, ko bo ostal sam.
Stanje se ji je občutno slabšalo in vsi smo slutili, da konec ni več daleč. Človek, ki ima vsaj malo posluha za življenje, to čuti. Vprašanje le, če si to prizna in v strahu pred bolečino tega ne taji. Smrt je v vsakem primeru težko sprejet in ko smo bili čez teden študentje v Ljubljani, odmaknjeni od dogajanja, so se kar same pojavile misli: "vse bo v redu, ni tako hudo," čeprav sem se še v nedeljo poslovil s cmokom v grlu - s slutnjo, da jo živo vidim zadnjič.
Odšla je v petek popoldne. Domov smo vnuki prišli prepozno.
Križek na čelo in poljub na lice. Zbogom, nona! Še isti večer so se pri nas zbrali sosedje na molitvi za pokojno. Bilo je skoraj slovesno. Če verjameš, da s smrtjo ni konec, je ob tem vsaj seme razloga za veselje. In olajšanje ob misli, da je trpljenje minilo. V nasprotnem primeru pa ostane zgolj nič, praznina.
Res sem vesel, da smo ji po svojih najboljših močeh omogočili dostojanstven odhod. In da smo se jo odločili še naslednji dan po smrti obdržati kar na domu. Čez dan so se mnogi oglasili, se za hip ustavili in ponudili, da nam pomagajo po svojih močeh. Na vasi še obstaja nek čut za take trenutke. Samo upam lahko, da bomo znali to prenesti tudi na nove generacije.
Pri nas je kaj takega (obdržati mrliča v hiši) še mogoče. V Ljubljani to ni dovoljeno - po predpisu umrlo osebo hitro odpeljejo in nato pripeljejo na pokopališče neposredno pred pogrebom. Stik s smrtjo je tako skrajšan na nujni minimum. Se je sploh kaj zgodilo? Po možnosti že pred smrtjo prepustimo skrb drugim, kakšni ustanovi. Če ima umirajoči srečo, pride v takšno (recimo
Hospic), kjer vsaj malo dajo na dostojanstvo umiranja. Drugi umrejo osamljeni.
Čeprav je smrt del življenja, se pogovora o njej in misli, da se
povrnemo v prah, izogibamo kot hudič križa. Znanost pač še vedno ni našla zdravila zanjo in zato je najboljše stvar odmisliti. Hrani kdo doma fotografije iz pogrebov?! Kljub vsemu se najdejo izjeme. Pred časom sem namreč zasledil ganljiv
zapis fotografa, ki je na željo staršev fotografiral slovo od njunega mrtvorojenega otroka. Kako lepa gesta - četudi ni uspel zaživeti, je obstajal, žalovali smo za njim in ostal bo v spominu.
