Najprej se moram zahvalit skupini mladih Dolenjcev, ki so me toplo sprejeli medse in dva tedna skupaj prenašali vse lepote in tegobe potovanja in taborjenja. Čas, ki nam ga ni pobrala vožnja, smo torej izkoristili za raziskovanje južnega dela Norveške (vedno smo bili južneje od arktičnega kroga, o Nordcapu nismo niti sanjali).
Odpravili smo se z avtobusom, ter se najprej ustavili v Københavnu.
Poleg nekaj zanimivih stavb in znamenite Morske deklice, je omembe vredna še kolesarska zagnanost tamkajšnjih prebivalcev, ki so kljub neprijaznemu vremenu veselo kolesarili po mestu. (V bistvu sem jim kar podoben. Tudi jaz po Ljubljani kolesarim v vseh vremenskih razmerah - sonce, veter, dež 
ali sneg mi ne delajo preglavic.) Verjetno k velikemu številu kolesarjev prispeva tudi dejstvo, da je v Danski prestolnici zelo dobro poskrbljeno zanje. Kolesarji so enakovredni udeleženci v prometu in imajo pogosto, poleg kolesarskih stez, tudi poseben pas za zavijanje v križišču, ob boku z avtomobili (slika desno).
Na Danskem smo se ustavili še na Hamletovem dvorcu, nato pa končno prek Švedske prispeli na Norveško.
V srcih nam je kar zaigralo ob toplem slovenskem sprejemu. Taborjenje na vrtu norveškega Slovenca je bilo res prijetno, povrhu vsega nam je prijazno odstopil kopalnico, puncam zgornje nadstropje, ter ponudil dostop do interneta! Dve noči smo tako taborili, z vnemo bili boj z množico komarjev (je precej vlažno okolje), prvič začutili, da je dan na Norveškem 
poleti občutno daljši, si vmes pogledali norveško glavno mesto Oslo, nato pa pot nadaljevali proti severu.Naslednja naša postaja je bil Lillehammer, olimpijsko mesto 1994. Mestece me je navdušilo. Že vzpon na skakalnico in čudo
vit pogled sta naredila svoje, poseben pečat pa je so dale urejene, barvite ulice in vtis domačnosti. Spet nam je (citiram našega vodjo) "padla sekira v med" - prenočišče smo dobili pri prijazni gospe Ani, po očetu Slovenki. Bilo je dobesedno idilično: koči podobna hiška na planoti stran od civilizacije, s pogledom na jezero. Neumni bi bili, če večera ne bi izkoristili za sprehod do jezera, petje, sedenje in uživanje ob pogledu na nebo, ki kar ni hotelo utoniti v temi, čeprav se je ura že krepko bližala polnoči. Nepozabno!
Se nadaljuje... Vse fotografije so moje delo. Dovoljena uporaba pod licenco CC.
Ni komentarjev:
Objavite komentar