Pot smo nadaljevali proti zahodu, si v Lomu pogledali znamenito,
zelo staro leseno cerkev, proti večeru pa poiskali kamp. Vreme se je očitno odločilo, da se bo kisalo, zato smo šotore postavljali na mokra tla, večerjo pa pojedli na vlažnem in mrzlem zraku. V zraku se je čutila napetost. Delno zaradi utrujenosti in vremena, delno zaradi hrane, ki ni bila vsem po godu, delno pa tudi zaradi občutka, da vodstvu stvari malček uhajajo iz rok.Naslednji dan smo si lahko pošteno napas
li oči. Pot se je najprej dvignila na slikovit prelaz, podoben Mangrtskem sedlu, le da z ledenikom in jezerom ob strani, nato pa vijugasto spustila naravnost do enega najlepših norveških fjordov, v kraj Geiranger. Vkrcali smo se na trajekt in približno eno uro vožnje po fjordu z odprtimi usti občudovali lepote. To je tisto, kar sem čakal! Popoldne smo zavili še do (in se skoraj dotaknili) jezika ledenika Jostendal, nato pa poiskali kamp. Spet je bilo mokro, podlaga trda, spat nas je pregnalo nadležno rosenje. Mimogrede, na Norveškem prevladuje granit, neprepustna kamnina, zato smo vsakih nekaj deset metrov lahko opazovali, kako iz vrha hribov tečejo hudourniki in slapovi.Ponedeljek je bil najbolj kritičen dan. Vstali smo v deževno jutro, hitro pospravili šotore in se brez zajtrka odpeljali naprej. Med čakanjem na trajekt smo sicer imeli
malico, a ni bilo isto. Vožnja je bila zaradi dežja in megle dolgočasna, malček je dogajanje popestrilo le kepanje na zaplati nestopljenega snega. Kosilo se nam je spet izmaknilo, saj je takoj po maši spet začel padat dež, zato smo se z avtobusom odpeljali naprej.Prispeli smo v Bergen, si vzeli čas za sprehod po tržnici, si pogledali mestni akvarij, nato pa se spet podali na lov za kamping prostor. A v bližini Bergna so bili kampi že zasedeni, manjša prosta mesta razmočena, ura pa je neusmiljeno hitela proti uri, ko se recepcije kampov zapirajo. Po dolgem prigovarjanju so nam priskrbeli prostor v nekoliko oddaljenem kampu (po poti nazaj!). Ura je bila že okoli 23h, ko smo končno začeli postavljati šotore. Tako kot nam je takrat prijala župca, pa še nikoli! Utrujeni in malček slabe volje smo zlezli v šotore in zaspali v upanju na boljši dan...
Ni še konec... Slike so objavljene pod licenco CC.
Ni komentarjev:
Objavite komentar