Kaj prijateljstvo ni

Težko mi je, ker ta prispevek pišem takoj za prispevkom iz katerega sije optimizem in veselje. A na žalost so me nekateri današnji dogodki spomnili na stvari, ki jih res ne maram. So stvari, ki po mojem mnenju res ne spadajo v prijateljstvo.

1. "Ti si [vstavi poljubno zmerljivko]!"
Tega res ne bom nikoli mogel razumet, kako je možno, da se ljudje, ki se imajo za prijatelje, drug drugega ozmerjajo z najslabšimi zmerljivkami, kar jih poznajo! Kako lahko nekomu, ki mu praviš prijatelj, rečeš, da je prašič, pi*** ali gnoj?!
Že res, da te kdaj pa kdaj kdo ujezi, a vseeno mu ne tega ne moreš izrečt, če vsaj malo ceniš prijateljstvo!
In izgovor, da si nekoga citiral, ni niti najmanjše opravičilo! Razmišljaj s svojo glavo! Imej vsaj malo spoštovanja!

2. Vzbujanje slabe vesti
Ko nekaj naredim narobe (in se tega zavedam), res ne potrebujem še nekoga, ki mi z očitanjem vzbuja slabo vest. To ne pomaga! V takem primeru se bom najverjetneje zaprl v neprebojno lupino in postal gluh.
Še posebej ne rabim vzbujanja slabe vesti, ko se zadeva tiče zgolj neke tretje osebe.


To kar sem napisal, si nikakor ni v nasprotju z iskrenostjo, ki je temelj vsakega prijateljstva. Vedno sem odprt za iskreno mnenje, četudi ni vedno najbolj prijetno. Pravzaprav iskrenost pričakujem. Je pa velika razlika med izražanjem mnenja ter zmerjanjem in napadanjem...

Sreča je ...

... iskreno se veseliti sreče drugega.

Nedavno mi je ljuba oseba zaupala, da se je zaljubila. Da je prišlo hitro in nepričakovano. In da je ljubezen obojestranska... Da je skozi zaljubljene oči nebo še bolj modro in rože bolj dišijo...

Tiho se je v meni prebudilo nikoli povsem utišano hrepenenje po bližini, po ljubezni, po vsem tistem, ki je tako težko dosegljivo, a neizmerno lepo.

A zakaj bi se spet prepuščal melanholičnim mislim, sanjarjenju in smiljenju samemu sebi?!


Trenutek, dva... Odženem misli stran in pomislim na radost v prijateljičinih besedah. Ja, vesel sem zanjo. Ker jo imam rad, mi veliko pomeni. Ker ji privoščim srečo!

Ta trenutek je tudi v meni košček sreče. Res, lepo je imeti nekoga, ki te podpira v stiski, a še lepše se je iskreno veseliti s prijatelji.

Dan Zemlje

Mimo je skoraj neopazno šel dan Zemlje.

22. april je po vsem svetu znan kot DAN ZEMLJE. Ob tem dnevu naj bi se posameznik malček ustavil, razmislil o svojem mestu na tem planetku, zamislil nad početjem človeške rase, se vprašal, kam gremo in zakaj tako hitimo. Z navdušenjem lahko opazujemo, da je vedno več posameznikov, društev, organizacij, podjetij in podobno, ki se ne samo za 22. aprila, ampak že kar redno, vsak dan, sprašuje, kaj lahko storimo v prihodnje, da nam bo bivanje prijetnejše, lahkotnejše. Da bomo dihali čist zrak, bili v zelenih urbanih okoljih, tako v mestih, kot na deželi. Da bo voda čista, pitna in v izobilju. Da bomo nehali onesnaževati reke, jezera, gozdove in zrak. (vir: e-mail)

Malček mi je žal, ker sem ta dan skoraj spregledal, čeprav bi ga, kot človek, ki mu narava in ekologija veliko pomeni, ne bi smel. Med drugim sem šele z zamudo izvedel za čistilno akcijo, ki so jo izvedli v mojem domačem kraju in čistili strugo reke Soče.

Seveda pa ekologija ni samo to, da se na dan Zemlje malček zamislimo, gremo na čistilno akcijo, nato pa živimo dalje svoje mirno (razsipno?) življenje. Ne, ekologija je vsakodnevna drža. Je spoštovanje tega kar imamo na razpolago.



Poglej skozi okno. Vidiš čisto modro nebo? Vidiš zelena drevesa, ki plavajo v vetru? Te sonček nežno boža po obrazu, ravno prav greje? Še vedno lahko s polnimi pljuči zajameš čist zrak, ko stopiš iz hiše? Te lepota narave prevzame? Potem poskrbi, da bodo to lepoto lahko občudovali tudi naši zanamci!

Lepota ni nujno pogojena s stanom

Priznam, motil sem se. A imam eno olajševalno okoliščino:
(bil) sem mlad ;)

Pred leti sem bil namreč trdno prepričan, da so vse najlepše punce že zasedene, imajo fanta. Tako so me učile izkušnje, simpatije, ki so imele ob sebi neko osebo, ki je bila zid med mano in njimi... In tako sem se počasi vdal v usodo in na vsakem koraku iskal potrditev te moje teze.

Priznam, motil sem se.

Ko zdaj pomislim, se vedno bolj zavedam, da poznam kar nekaj res čudovitih punc, ki svojo boljšo ;) polovico še iščejo. In privoščim jim, da bi jo našle!

Pa še nekaj: očitno je še upanje zame! :D

Kako sem se odločil, da ne bom več slabe volje :)

Ja, pravilno si prebral/a!
V nedeljo sem razmišljal in se odločil, da se ne bom več sekiral zaradi brezveznih stvari, ampak pozitivno gledal na svet in širil dobro voljo. Posledica: za mano je čudovit teden!!!
Priporočam vsem tako odločitev ;)

PS: Podrobnosti sledijo. Danes sem preutrujen...
Lepe praznike!

Nekatere pravice pridržane.

Vam je zgornji slogan znan? Kaj pa ime Creative Commons (CC)? Ne?

Pred kratkim sem zasledil članek, v katerem piše, da SAZAS - samooklicano "Združenje skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije", v imenu zakona o varovanju intelektualne lastnine, seveda(!), zahteva plačilo "odškodnine" za vsako izvajanje (cerkvenih/duhovnih) pesmi pri sveti maši. Po njihovem mnenju gre za prireditev(!?) in po zakonu se za prireditev plačuje nek prispevek, ki naj bi (poudarek je na "naj bi") ga kot odškodnino prejeli avtorji.
Še komu diši po lakomnosti?

Pa poglejmo nekaj dejstev:
*Sveta maša NI prireditev. v vsakem primeru pa NE komercialna (so vas kdaj obrali za vstopnino?).
*Sam še nisem slišal za avtorja duhovne glasbe, ki bi zahteval odškodnino za izvajanje njegovih skladb, oziroma zahteval obvezno uporabo originalnih (ne-fotokopiranih) not.
*SAZAS-u se upirajo celo avtorji, ki naj bi jih SAZAS ščitil (precej zgovoren je filmček SAZAS SUX).

Potemtakem torej SAZAS zahteva nekaj, kar ni želja avtorjev - z željo, da namesto njih ta denar pokasira v svoj žep brez dna!!!

In kje ima tukaj mesto omenjeni slogan in kratica CC?
Organizacija Creative Commons (ang|slo) se ukvarja s promocijo sodobnejših licenc za zaščito avtorskih pravic. Neprijazni napis "Vse pravice pridržane!" se umika precej prijaznejšemu "Nekatere pravice pridržane".
Avtor tako lahko sam določi, katerim pravicam se bo odpovedal. lahko na primer dovoli/prepove prosto razširjanje, kopiranje in predelavo (in pri tem zahteva/ne zahteva objavo spremenjenega dela pod istim dovoljenjem) ter dovoli ali prepove komercialno uporabo...
Primer te oz. te licence, je kot nalašč za uporabo ob izdaji cerkvenih pesmi! Saj se vendar poje Bogu na čast!
Zato, avtorji, premislite tudi o objavi vašega dela pod to licenco, kot eni izmed možnosti. Marsikdo vam bo hvaležen. No vsaj za nekoga vem ;)

PS: Malček me je seveda firbec matral, kako resna sploh je ta zadeva in tako sem odkril zanimiv pogovor z Majo Bogataj Jančič, ki je kot ustanoviteljica Inštituta za intelektualno lastnino odgovarjala na vprašanja v klepetalnici rtvslo.si. Dejstvo, da magister (zdaj mogoče že doktor) prava bdi nad licencami, je vsekakor dober znak.

Preproste stvari

Kaj sploh lahko naredimo sami za okolje?
Začnemo lahko s preprostimi stvarmi, zaradi katerih ne bomo trpeli nikakršnega pomanjkanja. Ena takšnih je "eko-vožnja".

Z varčno vožnjo zmanjšujemo hrup ter obremenitve okolja. Eno samo vozilo, ki vozi s 4000 vrtljaji na minuto, ustvarja enak hrup kot 32 vozil, ki vozijo z 2000 vrtljaji na minuto. Umirjena in varčna vožnja zmanjšuje količine nevarnih snovi v izpušnih plinih. Z agresivno vožnjo pridobimo na 100 km največ 10 minut, v okolje pa izpustimo dvakrat več ogljikovega monoksida in četrtino več dušikovega oksida. Z litrom bencina, ki ga porabi avto, se v ozračje sprosti 2,6 kilograma CO2.
(vir: http://www.spv-rs.si/varcno/okolje.html)

Dejstvo je, da okolju najbolj škodimo z divjo vožnjo, z veliko pospeševanja in zaviranja. Pri tem porabimo znatno več goriva in pridelamo več škodljivih plinov, da nevarnosti, v katero spravljamo sebe in druge ljudi, niti ne omenjam. Današnji avtomobilski motorji so dovolj zmogljivi, da lahko brez problema vozimo v nižjih obratih, zato je priporočljivo, da se izogibamo visokih obratov. Poleg tega se vedno vprašajmo, če res moramo na pot s svojim avtomobilom, ali se lahko dogovorimo s prijatelji, da potujemo skupaj.

Torej, par preprostih nasvetov:

• vožnja naj bo umirjena (čim manj močnega pospeševanja)
  
• vozimo v nižjih vrtljajih
  
• držimo se predpisov (zaradi varnosti, ne zaradi zakona!)
• če je možnost, se dogovorimo in se, namesto vsak s svojim avtomobilom, vozimo skupaj

Tako preprosto je to ;)