S tem vprašanjem sem, tistega večera že skoraj
leto in pol nazaj, presenetil sogovornika in sprožil spletanje prijateljstva, ki je vsekakor dalo pečat mojemu življenju. Ja, tudi fantje med sabo znamo imeti zares globoke in pristne odnose. Še posebej ko čutiš, da razmišljaš tako podobno, iščeš in si želiš isto. No, včasih še preveč dobesedno... Žal.
Vprašanje je bilo na mestu. Takrat sem namreč ugotavljal, da najbrž res še nikoli nisem bil zares zaljubljen. Kup simpatij, a nič resnejšega. Mogoče tudi zaradi tega, ker sem, po zgodnjih neuspehih in zaradi kompleksov, začel svoja čustva zatirati z mislijo
"saj itak nikoli nič ne bo". Poleg tega so
najlepše itak že zasedene, a ne?
To zatiranje čustev sem pred časom začel puščat za sabo, čeprav mi je že od nekdaj jasno, da to pomeni spuščanje v tveganje. A
kdor ne reskira, ne profitira! Lekcije znajo biti res težke, pa tudi verjetnost uspeha ponavadi ni ravno visoka, a kar lahko najdem, je tako
neopisljivo dragoceno, da vztrajam in tvegam iz dneva v dan. In padam, ližem rane, se trudim vstati in in iti naprej...
Kaj nas dela žive, če ne ravno iskanje?
