Tipkana beseda, zlasti sodobna, kratka, je zelo
osiromašena. Oskubljena vsega telesnega izražanja, tona glasu, konteksta in medvrstic. Nič čudnega, da zlahka spregledamo sarkazem, šalo ali relativno nepomembno opazko dojamemo kot hudo in ostro kritiko. Če se na to odzovemo z razočaranjem ali jezo, lahko to hitro vodi v stopnjujoč, boleč besedni obračun, do katerega ob pogovoru v živo skoraj gotovo ne bi prišlo.
Neposrednemu sporočanju (
instant messaging) se že več let izogibam. Delno zaradi občasne nadležnosti in odvračanja pozornosti: elektronska poštna sporočila še lahko nekako pustiš ob strani in odgovoriš nanje v primernem trenutku*, pri neposrednem sporočanju pa pričakujemo takojšen odziv, ne glede na morebitno delo osebe na drugem koncu žice. Drugi, pomembnejši razlog pa so bili (pre)številni
nesporazumi in nepotrebna slaba volja. Naša prijateljstva enostavno niso vredna tega!
Z odločitvijo za
instanten odklop je moje življenje spet postalo manj stresno, zato je resnično nisem obžaloval. Potem je prišel Twitter. Čudovito orodje (zelo veliko zanimivih spletnih vsebin najdem prav preko
čivkov), ravno dovolj drugačen, da ga nisem dojemal kot sistem neposrednega sporočanja. A z eno veliko pomanjkljivostjo:
neznosno lahkostjo objavljanja. Nič več (no, skoraj nič) razmišljanja, osnutkov blog objav, ki so se
kuhale tudi več tednov. Samo nekaj besed, klik - in je! Čim prej, dokler je misel še sveža. 140 znakov pa itak zna vsakdo spraviti skupaj!
V to zanko sem se žal večkrat ujel tudi sam. Tudi tako, da sem se moral ustaviti in zamisliti nad svojimi objavami, nekaj "straniščnih" tvitov pa nato tudi izbrisal. Na srečo večje škode ni bilo.
Nedavno pa sem bil deležen nove pomembne lekcije. Ob nekem tvitu, ki je bil zaradi pomanjkanja ločil (čeprav omejitev 140 znakov ni bila problem) skoraj nečitljiv, sem izgubil potrpljenje in objavil nenaslovljen poziv k vsaj osnovni uporabi vejic. Odzivi so bili
burni in precej
ostri. Večinoma utemeljeni (1. Kdo sem jaz, da lahko pridigam o slovnici, če se je niti sam ne držim v celoti?! 2. Večina tviterašev povsem razumljivo piše, razglašanje svetu ni bilo primerno.), a vseeno boleči. Poskušal sem s spravljivimi toni obrazložiti moje dejanje, a nisem naletel na dosti razumevanja. Ironično, v trenutku
svete jeze - ko si prepričan, da imaš bolj prav kot sogovornik in zato glasno izraziš svoje mnenje - smo si bili nenavadno podobni.
Priznanje napake in opravičilo je bil pravilen, a težak korak. V sebi sicer čutim zadovoljstvo: vem, da je to korak naprej v osebni rasti. Bi pa lagal, če bi trdil, da ni žgal občutek krivice, občutek, da sem potegnil kratko. Resnica namreč ni samo
črna ali samo
bela. Imel sem razlog za negodovanje, a hkrati tega ni bilo primerno razglašati svetu. Po drugi strani sem bil z razlogom opozorjen, a vsekakor nisem zaslužil odziva, ki je v ostrini, po mojem dojemanju, celo presegal moj zapis.
Nesporazum smo nekako zgladili (upam). Prepričan pa sem, da bi ga v živo še dosti hitreje. Predvsem ne na očeh javnosti. Verjetno se tudi ne bi še po nekaj dneh spraševal, kaj je sogovornik mislil; ali sem prav razumel ton in sporočilo zapisanih besed; ali sem izbral prave besede ali pa so morda zvenele povsem drugače, kot sem si želel.
V prihodnje si vsekakor želim čim manj takšnih nepotrebnih nesporazumov, zato toplo priporočam, prosim in tudi sebe spominjam: ko se hočeš z nekom pogovoriti, se najprej poskusi dobiti v živo, nato slišati preko telefona, nato navezati stik preko e-pošte, SMS ali zasebnega sporočila. Šele v skrajnem primeru začni javno razpravo na družbenem omrežju - po možnosti zgolj za uvod in dogovor za prenos pogovora na
višjo raven.
Ne, nimam brez razloga v profilu zapisano: "Navdušenec nad tehniko, a pristaš pristnih človeških odnosov."
* Glej tudi: Sporočilo prebrano (monitor.si)
