Prekletstvo tipkanja

Tipkana beseda, zlasti sodobna, kratka, je zelo osiromašena. Oskubljena vsega telesnega izražanja, tona glasu, konteksta in medvrstic. Nič čudnega, da zlahka spregledamo sarkazem, šalo ali relativno nepomembno opazko dojamemo kot hudo in ostro kritiko. Če se na to odzovemo z razočaranjem ali jezo, lahko to hitro vodi v stopnjujoč, boleč besedni obračun, do katerega ob pogovoru v živo skoraj gotovo ne bi prišlo.

Neposrednemu sporočanju (instant messaging) se že več let izogibam. Delno zaradi občasne nadležnosti in odvračanja pozornosti: elektronska poštna sporočila še lahko nekako pustiš ob strani in odgovoriš nanje v primernem trenutku*, pri neposrednem sporočanju pa pričakujemo takojšen odziv, ne glede na morebitno delo osebe na drugem koncu žice. Drugi, pomembnejši razlog pa so bili (pre)številni nesporazumi in nepotrebna slaba volja. Naša prijateljstva enostavno niso vredna tega!

Z odločitvijo za instanten odklop je moje življenje spet postalo manj stresno, zato je resnično nisem obžaloval. Potem je prišel Twitter. Čudovito orodje (zelo veliko zanimivih spletnih vsebin najdem prav preko čivkov), ravno dovolj drugačen, da ga nisem dojemal kot sistem neposrednega sporočanja. A z eno veliko pomanjkljivostjo: neznosno lahkostjo objavljanja. Nič več (no, skoraj nič) razmišljanja, osnutkov blog objav, ki so se kuhale tudi več tednov. Samo nekaj besed, klik - in je! Čim prej, dokler je misel še sveža. 140 znakov pa itak zna vsakdo spraviti skupaj!

V to zanko sem se žal večkrat ujel tudi sam. Tudi tako, da sem se moral ustaviti in zamisliti nad svojimi objavami, nekaj "straniščnih" tvitov pa nato tudi izbrisal. Na srečo večje škode ni bilo.

Nedavno pa sem bil deležen nove pomembne lekcije. Ob nekem tvitu, ki je bil zaradi pomanjkanja ločil (čeprav omejitev 140 znakov ni bila problem) skoraj nečitljiv, sem izgubil potrpljenje in objavil nenaslovljen poziv k vsaj osnovni uporabi vejic. Odzivi so bili burni in precej ostri. Večinoma utemeljeni (1. Kdo sem jaz, da lahko pridigam o slovnici, če se je niti sam ne držim v celoti?! 2. Večina tviterašev povsem razumljivo piše, razglašanje svetu ni bilo primerno.), a vseeno boleči. Poskušal sem s spravljivimi toni obrazložiti moje dejanje, a nisem naletel na dosti razumevanja. Ironično, v trenutku svete jeze - ko si prepričan, da imaš bolj prav kot sogovornik in zato glasno izraziš svoje mnenje - smo si bili nenavadno podobni.

Priznanje napake in opravičilo je bil pravilen, a težak korak. V sebi sicer čutim zadovoljstvo: vem, da je to korak naprej v osebni rasti. Bi pa lagal, če bi trdil, da ni žgal občutek krivice, občutek, da sem potegnil kratko. Resnica namreč ni samo črna ali samo bela. Imel sem razlog za negodovanje, a hkrati tega ni bilo primerno razglašati svetu. Po drugi strani sem bil z razlogom opozorjen, a vsekakor nisem zaslužil odziva, ki je v ostrini, po mojem dojemanju, celo presegal moj zapis.

Nesporazum smo nekako zgladili (upam). Prepričan pa sem, da bi ga v živo še dosti hitreje. Predvsem ne na očeh javnosti. Verjetno se tudi ne bi še po nekaj dneh spraševal, kaj je sogovornik mislil; ali sem prav razumel ton in sporočilo zapisanih besed; ali sem izbral prave besede ali pa so morda zvenele povsem drugače, kot sem si želel.

V prihodnje si vsekakor želim čim manj takšnih nepotrebnih nesporazumov, zato toplo priporočam, prosim in tudi sebe spominjam: ko se hočeš z nekom pogovoriti, se najprej poskusi dobiti v živo, nato slišati preko telefona, nato navezati stik preko e-pošte, SMS ali zasebnega sporočila. Šele v skrajnem primeru začni javno razpravo na družbenem omrežju - po možnosti zgolj za uvod in dogovor za prenos pogovora na višjo raven.

Ne, nimam brez razloga v profilu zapisano: "Navdušenec nad tehniko, a pristaš pristnih človeških odnosov."


* Glej tudi: Sporočilo prebrano (monitor.si)

Wild wild net

V sredo sem se udeležil okrogle mize o (ne)etičnem obnašanju na internetu. Da to ni nek navidezen problem, se zaveda vsak, ki je bil kdaj moderator na kakšnem bolj obiskanem splošnem spletnem forumu, pa tudi blogerji, ki si upajo spregovoriti o kakšni bolj občutljivi temi. Večinoma se sicer moderatorji ukvarjajo z sivim območjem, ko so besede na meji sprejemljivega, a velikokrat provokatorji preverjajo, kako daleč se jim bo pustilo - če imajo prosto pot, hitro pride do odkritih besednih napadov, žalitev in tudi spodbujanja k nasilju. Strinjam se z urednico spletnega Dela, da na žalost postajamo vedno bolj neobčutljivi in včasih nečesa sploh ne prepoznamo kot neprimerno. Razpravo je začinil predstavnik IJS-a, ki je izjavil, da neetično obnašanje na spletu sploh ni problem. Seveda je res, da je veliko drugih pomembnih problemov, a to ne pomeni, da je ukvarjanje s tem nepotrebno! Zatiskanje oči in obračanje stran problema ne reši. Splet tudi ni nek drugi svet, ki bi bil povsem ločen od fizičnega.

Zelo podpiram delovanje pobude SAFE.si, ki se trudi z izobraževanjem otrok, mladine, staršev in učiteljev o varni rabi interneta. Starši, veste kaj vaši otroci počnejo na spletu? Se vsaj osnovno spoznate na stvar ali vas lahko brez problema ovijejo okoli prsta? Ste se kdaj o tem pogovarjali? Svetovni splet je velika pridobitev (na trenutke se zdi, da mu je uspelo to, kar ni uspelo socializmu in komunizmu - da ljudje nesebično delijo znanje in dobrine z drugimi :)), ki jo lahko s pridom uporabimo za dobro, in prav je, da ostane kar se da nevtralen in nenadziran, a to ne pomeni, da ga lahko kar brezglavo in naivno uporabljamo. Poleg zlonamernih ljudi, smo si velikokrat sami največja nevarnost, ko se ne zavedamo, da kar enkrat objaviš na internetu, tam za vedno ostane. Tudi po "izbrisu", v arhivih in varnostnih kopijah. Zato dobro premisli, preden klikneš na gumb objavi! Si za tem res pripravljen stati tudi v resničnem življenju? Tudi čez 10 let?

Glej tudi:
Delo - Kako preprečiti sovražni govor na internetu?
Dnevnik - Je "krava debela" na tej ali na oni strani etičnosti?
Ideje, vredne širjenja
Izgubljeno, najdeno in neizbrisljivo

Reset

Reševanje računalniških problemov:

Na žalost velja tudi za "pametne" telefone. Mi je že prešlo v navado, da ga vsak večer resetiram. Za vsak slučaj. Prišparam na času in živcih.

Kriptonit

Upam, da ne uporabljaš te stare šare.

Sam svoj mojster: čiščenje tipkovnice

V januarju sem bil par tednov brez kište pod mizo in je tipkovnica neuporabljena čakala na nove čase. Pa sem se odločil, da se nekatere tipke preveč zatikajo, da je barva bolj podobna bež kot beli in je skrajni čas, da jo razstavim in očistim. Seveda sem jo prej poslikal, da bi jo znal sestavit nazaj, pri samem delu pa se zelo zabaval in užival.

Nekatere stvari bi bilo bolje nikoli ne odpirat.

Gumico pod tipkami sem opral in dal sušit, tipke pa so šle plavat oziroma se igrat potapljanje ladjic (na drugi sliki sta 2 dvotonki in ogromen tanker :)).

Pucanje.

 

Ko sem že imel tipke zunaj, sem še malo ustvarjal in spoznaval studijsko fotografijo (slike so še vedno photoshop free).

Za konec pa še sestavljanka. (Ne vem kako mi je na koncu uspelo zamenjat tipki F4 in F5?! :))

Dec ol folks!

Še nikoli še tako preprosto: zapravljanje časa

V zadnji parih mesecih sem nakupil ker nekaj tehničnih izdelkov/napravic. Nekaj je bilo želja, v nekatere nakupe pa sem bil potisnjen. Tako sem bil po 5-ih letih in parih mesecih primoran kupiti nov telefon. S starim sem bil izjemno zadovoljen (baterija še vedno zdrži 4 do 5 dni!) in ga sploh ne bi menjal, a so tipke že dolgo slabo prijemale, potem pa je začelo še nezaustavljivo šumeti v zvočniku (najbrž posledica občasno res grdih padcev na tla). Za približno isto star računalnik se je pokazala možnost oddaje in s tem nakupa novega, s katerim sem si obetal predvsem hitrejšo obdelavo fotografij in nasploh delovanja.

Kako zgrešeno je prepričanje, če kupiš nekaj novega, da bodo stvari lažje, enostavnejše in zavzemale manj tvojega časa in energije! Večinoma se izkaže prav nasprotno!

Na nov računalnik gre seveda (vsaj iz radovednosti) nov operacijski sistem, ki ga je treba spet prilagajati svojim potrebam. Računalniški tipi običajno inštaliramo dva različna operacijska sistema, tako da je delo dvojno. Tokrat se mi je zgodilo, da sem moral še iz konzole namestiti novo različico Linux jedra (staro ima probleme z novejšimi procesorji). Zveni odbijajoče? No, v bistvu je bilo to še skoraj najmanj stresno opravilo, pravzaprav zanimiva nova izkušnja ... Precej bolj kot opazovanje nališpanega zračnega uporabniškega vmesnika brez prave dodane vrednosti in z neizogibnim občutkom slabe kopije boljših vmesnikov (compiz, aqua). Ena izmed prvih potez je tudi izklop nadležnih varnostnih opozoril, ki dosegajo samo nasprotni učinek. Pa problemi neobstoječih gonilnikov za stare naprave (ki se upirajo potrošniški miselnosti), nedelovanje nekaterih programov ...In ugotoviš, da imaš že dva tedna nov računalnik, pa ga še kar urejaš, nisi zadovoljen z delovanjem in nasploh se ukvarjaš z vsemi nepomembnimi opravki, namesto da bi se posvetil tistemu, zaradi česar si računalnik sploh kupil.

Kaj pa novi telefon? Hja, v bistvu je tudi to že pravi računalnik, pri katerem zamenjaš program za klicanje in upravljanje s stiki, nastaviš sinhronizacijo z e-pošto, koledarjem, n-krat zamenjaš ozadje in zaslon za odklepanje, preizkusiš žnj različnih zvonjenj in načinov bujenja, gledaš kako animiran brisalec očisti "mokro šipo" programa za prikaz vremenske napovedi, se povezuješ v gsm, grps, edge, umts, wifi in kijstvjmukšna omrežja, brskaš po spletnih forumih za novimi programčki in s prsti božaš ekran, ki te v zameno nežno žgačka. In potem se ti milo stori, ko hočeš še zadnjič iz odsluženega starega telefona počistiti sporočila, beležke in slike in pod prsti začutiš čvrste tipke, med katerimi se enostavno orientiraš, vidiš enostavno logiko menijev, z zgolj bistvenimi nastavitvami, čutiš boljšo lego v roki, tipko za brisanje(!), ceniš dejstvo, da budilka deluje tudi če imaš telefon izklopljen in baterijo praktično izpraznjeno, pa nenazadnje, da stara baterija še vedno zdrži za kakih 50% več časa kot nova! Pa naj kdo reče, da so novi telefoni napredek! Ok, priznam, delno sem tudi jaz kriv, ker sem okleval in so mi potem pred nosom razprodali staremu primerljiv telefon, potem pa sem odločil za nekoliko naprednejšega, ker ima vgrajen GPS.

Res, naj zveni še tako klišejsko: denar in kar lahko z njim kupimo, ne prinese sreče. Za srečo moramo delati sami in jo graditi v medosebnih odnosih.

Izgubljeno, najdeno in neizbrisljivo

Nedavno sem se nekaj igral z velikostmi particij na disku. Naenkrat se je izpisalo neko opozorilo in particija z najpomembnejšimi podatki je izginila. Ups! Hvala Bogu sem imel tokrat srečo in po kakšnem tednu mučenja diska in uporabi vrste programov za reševanje podatkov izgubljene podatke uspešno obnovil. V celoti. Ja, s tem se res ni za igrat in če sem že doslej vso glasbo in slike imel tudi na domačem računalniku, bom v prihodnje gotovo imel nekje tudi kopijo ostalih podatkov.

Popolnoma drugačna zgodba se je pripetila kolegu. Pred kakšnima dvema letom si je na osebno spletno stran naložil naslove ljudi iz skupine v kateri sodelujeva, v naivnem prepričanju, da za stran tako ali tako nihče ne ve in jo bo uporabljal za spletno kopijo podatkov, do katerih bo lahko dostopal od kjerkoli. A ker v internetu ni nič skrito, so se naši osebni podatki (naslov, gsm, email ...) sčasoma pojavili med zadetki v spletnem iskalniku. Lahko ugibate, kako sem bil srečen ko sem to izvedel! Najhuje je, ker je kolega geslo za dostop pozabil oziroma je dotičnega ponudnika brezplačnega spletnega gostovanja medtem očitno kupil Google, vsebino spletne strani prenesel na Google Pages, nato pa to storitev zaklenil. Vsebine torej ne moremo odstranit. Kaj naredit? Google svojih e-mail naslovov ne objavlja ampak uporabnike preusmerja na nepregledne forume in delno prevedeno pomoč, kjer ustrezne rešitve nisem našel. V Googlovih obrazcih za odstranitev spletne strani iz seznama zadetkov ustrezne možnosti ni (ne gre za moralno sporno vsebino, prav tako niso objavljeni podatki o kreditnih karticah... ). Pa tudi odstranitev iz seznama zadetkov ni prava rešitev. Stran bi bilo potrebno dejansko izbrisati iz strežnika. Kakšna ideja?


PS: Res dobro premisli kaj objavljaš na internet. Kar je gor, je za vedno gor, vsaj v takšnem ali drugačnem iskalniku ali arhivu.

Korenje

Včeraj sem napovedal vojno korenju in z računalnika počistil korenski komplet (rootkit). No, vsaj upam, da sem vse počistil. (Imel naj bi vsaj to in zlobno verzijo winlogon.) Te stvari so prefinjene in se znajo dobro skrivat. Antivirusni program ga namreč sploh ni zaznal, posumil sem zgolj zaradi sumljivega delovanja sistema: počasno kopiranje, izginile so "možnosti mape", zagon v start meniju, za določene operacije (urejanje storitev in registra) naj bi se kar naenkrat moral obrniti na skrbnika (l'administrateur c'est moi!!!) ...

Na srečo se je ravno včeraj v Ljubljano vrnil moj cimer. Po stari navadi se mi je najprej smejal v obraz, potem je miška nekajkrat plavala hrbtno (kako pokazat, da se je računalnik obesil? miška crkne in obleži na hrbtu =D) in sva oba cepala od smeha, nato pa mi je pomagal, da sva iztrebila golazen.

Uporabni programčki za to početje: Sophos Anti-Rootkit, RootRepeal, Dr. Web CureIt!, FixPolicies, ComboFix ...
SpyBot S&D (na sliki) je v takih primerih nemočen. Sicer je opazil, da je nekaj narobe, a odpravil samo posledice in ne vzroka.

ps: Vsem, ki ste si od mene v zadnjem času sposojali USB, priporočam, da pregledate svoj računalnik. Pa izklopite autoplay, ki omogoča, da se zlobni programi samodejno poženejo takoj ko priklopiš okužen zunanji podatkovni nosilec!

ps2: Po pregledu drugega USB ključka in domačega računalnika (sta ok) sumim, da sem nesnago najverjetneje staknil šele v ponedeljek, ko sem šel v kopirnico tiskat diplomsko nalogo.

Observatorij

Konec avgusta smo s prijatelji obiskali observatorij pri Črnem vrhu. Observatorij upravlja skupina ljubiteljev astronomije, večinoma strokovnjaki na področjih od fizike do računalništva. Rezultat naveze strokovnega znanja in ljubiteljske zagnanosti je zelo zmogljiv, skoraj povsem avtomatski in na daljavo upravljan sistem, ki vsako jasno noč s 60-cm Cichocki teleskopom slika nebo in išče asteroide ter komete v našem osončju. Po odkritjih so najuspešnejši observatorij v Sloveniji. Odkrili so kopico asteroidov in prvi komet odkrit iz Slovenije - po odkritelju poimenovan komet Matičič.

Gospod Herman Mikuž nam je prijazno razkazal observatorij, razložil s čim se ukvarjajo in kako delujejo. Videli smo njihov glavni teleskop v akciji, nato pa se skozi manjši teleskop najprej zazrli v Luno. Pri različnih povečavah smo na edinem Zemljinem naravnem satelitu opazovali kraterje in daljše sence na področju kjer je vstajalo sonce. Ko smo se nagledali Lune, smo teleskop usmerili proti Jupitru. Pri 200x optični povečavi se je že lepo videlo črte na tem plinastem orjaku, občutek sem imel, da vidim Veliko rdečo pego, poleg tega se je videlo tudi tri Jupitrove lune (najverjetneje tri od štirih največjih lun, ki jih je odkril že Galilei). Zares zanimivo. Pa vendar je najlepše še sledilo.

Teleskop smo usmerili v kroglasto zvezdno kopico M13. Vse kar lahko rečem je samo: WAU! Z odprtimi usti sem občudoval čudovit pogled na razsute zvezdice. Zakon! Na mojo željo smo poiskali še galaksijo v Andromedi, ki pa me je razočarala. Ne vem, mogoče sem imel samo jaz probleme, ampak iz tistega koščka neba mi res ni uspelo razbrat galaksije, še manj dveh galaksij (poleg Andromede je še ena manjša). Za konec nas je gospod Herman, ki je vseskozi z izredno zagnanostjo razlagal in prijazno odgovarjal na naša vprašanja, odpeljal v nadzorno sobo, kjer smo preko računalnika teleskopu ukazali slikanje omenjene galaksije. Na žalost se je nebo med našim obiskom že pošteno pooblačilo, zato rezultat ni bil ravno najboljši. Za občutek pa vseeno je (slika je negativ):


Bilo je res zanimivo in vredno še kdaj ponoviti. Aja, fotografiranje s flešem je bilo prepovedano, ker bi zmotilo delo observatorija, stativa pa (še vedno) nimam, zato na žalost pomanjkanje slik.

Video mojster

Dve leti sem se pripravljal k temu, da bi presnel posnetke iz videokaset v digitalno obliko. A z videom je križ - vzame ogromno časa, živcev, prostora na disku (ne-stisnjen video se meri v desetinah GB), zahteva hiter računalnik, kljub vsej previdnosti se še vedno rado zgodi, da gre kaj narobe. Govorim seveda o snemanju, obdelavi in stiskanju (kodiranju) videa, predvajanje je za današnje uporabnike in računalnike mačji kašelj, če ne gre ravno za visoko ločljivostne posnetke (na primer 1080p). Po dveh letih pa se je začel kup VHS kaset končno manjšati in spreminjati v vitke CD-je.


Postopek je naslednji: Najprej je potrebno povezati videorekorder in računalnik preko tv-kartice oziroma namenske kartice za zajem analognega videa. Na videorekorderju začnemo predvajati in hkrati na računalniku snemati video na disk (v nekem neizgubnem formatu, recimo Huffyuv). To traja toliko, kot je dolg posnetek. Ustvarjena datoteka je na koncu velika približno 15-40GB, kar je seveda za normalno uporabo in shranjevanje neuporabno. In če bomo datoteko že obdelovali, potem se splača hkrati narediti še nekaj osnovnih popravkov. Skoraj obvezno je na primer odrezati moteče neželene dele posnetka na začetku in na koncu (in reklame, če so vmes) ter moteče robove, dodatno (če imamo voljo in/ali nekaj osnovnega znanja) lahko poskusimo izboljšati sliko z razpletanjem slike, barvnimi popravki, izostritvijo ... Na koncu je potem potrebno video še stisnit in zapečt na CD ali DVD. Lahko naredimo filmski DVD, ki ga lahko predvajamo na vseh DVD predvajalnikih, ali pa uporabimo XviD ali podoben kodek. Opisani postopek na spodobno hitrem računalniku vzame kar nekaj ur, večino na račun obdelave in kodiranja videa, ko v bistvu samo čakamo, da računalnik opravi delo. Prav zaradi tega dejstva, se velik del (večina) obdelave in kodiranja video dogaja čez noč.

Po pravici povedano, bi lahko celotno stvar v svoji osnovi, torej presnemavanje v digitalno obliko, izpeljal že zdavnaj. Nekateri programi (recimo Windows Media Center ali Power Cinema, ki sem ga dobil poleg tv-kartice), znajo ob pomoči kartice s strojnim kodiranjem v MPEG2 (recimo moja ATI Theater 550 Pro), zajeti video neposredno v zapis, ki ga uporabljajo filmski DVD-ji. Po kliku na gumba "snemaj" in "ustavi snemanje", nas do DVD-ja potem loči le še en preprost korak - peka na DVD. Enostavno, ane? Ja ... a tudi neuporabno, vsaj zame. Pri snemanju namreč težko zadeneš točen začetek in konec posnetka, pri strani je črn rob, na dnu se skoraj vedno pojavljajo moteče črte ... Če se že ukvarjam s tem, naj bo vsaj kvalitetno posneto! (Obdelava in ponovno shranjevanje v formatu MPEG2 je problem iz dveh razlogov- ker se načeloma obdeluje nestisnjen video in ker je MPEG2 komercialen (plačljiv) kodek.) To pa je bil tudi glavni razlog, zakaj s tem postopkom nisem bil zadovoljen in sem iskal in iskal boljšo rešitev.

Razveseljivo je dejstvo, da sem po dolgem iskanju in mnogih razočaranjih rešitev našel v prosti in odprtokodni programski opremi. Za zajem videa priporočam preprost in učinkovit program VirtualVCR, za linearno urejanje (rezanje, razpletanje, barvni popravki, povečave ...) VirtualDub (zelo zmogljivo orodje, med drugim ima tudi možnost snemanja, a tudi nepregledno množico nastavitev ter posledično več možnosti, da kaj narobe nastaviš), za stiskanje v končno datoteko pa kodek XviD in program AutoGordianKnot, ki je res enostaven, pregleden in učinkovit.

Za novonastale CD-je sem se odločil, da si privoščim varnostno kopijo na oddaljeni lokaciji - eno kopijo obdržim jaz, drugo podarim nekomu, za katerega vem, da bo tega vesel. :)

Ko izpraznim naš kup videokaset, pa odprem domačo obrt presnemavanja. ;)

Swing bajk in druge utrgane ideje

Včeraj zvečer sem se ustavil na Prešernovem trgu. Tako kot množico drugih, je tudi mene pritegnila glasba iz bližnjega lokala. Bend, ki je igral, je restural, da se je praktično vsak mimoidoči vsaj za hip ustavil. Ob nažiganju znanih rock uspešnic so noge kar same začele migat po ritmu, nekateri pa so se celo lotili plesat.

In ko sem tako stal in poslušal, sta se mimo pripeljala dva frajerja na doma izdelanem swing bajku. Nikoli slišali za to? Jaz tudi ne, do včeraj. Poglej ta posnetek in ti bo jasno. Noro!

Kul, a? Kot navdušenemu kolesarju, mi je po glavi šla samo ena misel: hočem poskusit! Na poti proti stanovanju sem dohitel enega izmed prej omenjenih frajerjev kako se je važil in vozil z enim kolesom po pločniku, z drugim na cesti. Seveda sem ga ustavil in izprašal ter vprašal za poskusit. Prvi vtis? Sploh ni lahko! Že speljat je problem, še posebej če ti je preveliko. Zaenkrat sem ostal pri speljevanju, mogoče pa si kdaj v prihodnosti res to nabavim in naučim vozit. Mimogrede, če koga zanima, majster mi je dal telefonsko številko, baje po naročilu za 400€ zrihta tak swing bajk.

Pa to sploh ni edina nora ideja. Klik! Kaj vse si ljudje ne izmislijo?! :)

Energija sonca

Greenpeace calculates that the exploitation of less than 1% of the total solar thermal potential of the sun would be enough to stabilise the world climate through massive carbon dioxide reductions. (vir: Ecoworldly)

Solar power is by far the Earth's most available energy source, easily capable of providing many times the total current energy demand. (vir: Wikipedia)

O sončnih elektrarnah ste gotovo že slišali. Njihov namen je pretvorba sončne svetlobe/energije v električno energijo. Delijo se na dve skupini: fotovoltaične, ki proizvajajo elektriko neposredno (sončne celice), ter "zbiralne" sončne elektrarne, ki s sistemom zrcal in leč zbirajo sončno svetlobo iz velikega področja ter jo usmerjajo v ozek žarek velike moči. Le-tega lahko potem uporabimo kot vir toplote za običajne elektrarne, na primer segrevamo vodo, ki poganja turbino termalne elektrarne. Lahko pa pa ga tudi usmerimo na sončne celice.

Fotovoltaične elektrarne:

Zbiralne elektrarne:

Sončna energija je res še zelo neizkoriščena. Tako za potrebe ogrevanja kot pridobivanja elektrike. Upam, da bo v prihodnosti znanost v tej smeri še napredovala in pripomogla k skrbi za naš planet.

Prva in tretja liga

Včeraj sem prebral zanimivo kolumno o novem standardu slovenske tipkovnice.

Ko se je prvič začelo govorit o novem standardu (oziroma osnutku standarda), sem začel zmajevat z glavo. Predlagana je bila kopica sprememb, med njimi nekaj res bizarnih. Po nekaj mesecih je bil potrjen nov standard, ki naj ne bi bil pretirano drugačen od sedanjega, "jugo-standarda". Še največ premetavanja naj bi bilo pri črkah ć, š, đ ter znakih € in @. Po prebiranju novice na žalost nisem šel takoj preverit dejanskih sprememb in še včeraj zvečer napisal, da je standard najbrž sprejemljiv za večino Slovencev, saj pogosteje uporabljamo € in @ kot ć in đ.

Zato pa me je skoraj šok, ko sem danes šel preverit dejanski standard.

Samo nekaj najočitnejših pripomb:
- V čem naj bi bila € in @ lažje dosegljiva? Še vedno potrebuješ dve tipki, da ju dosežeš in je potemtakem vseeno ali pritisneš shift ali alt gr, kot sedaj.
- Se mi samo zdi ali se znaki ponavljajo? Recimo < > { } [ ]. Zakaj je to potrebno?! Naj se jih pusti samo po en primerek in to tam, kjer so. Bog vari pa, da bi zavite {} in oglate [] oklepaje preselili tja, kjer so narisani na sliki! Ker potem je taka tipkovnica za programerje neuporabna! Za dosego { bi bilo potrebno pritisniti kar tri tipke!!! (oziroma štiri, če namesto alt gr pritisneš ctrl + alt)
- Z narekovaji res pretiravajo. Poleg zgornjega in spodnjega (res se ne bom nikoli sprijaznil, da naj bi v slovenščini citirali s spodnjim in zgornjim narekovanjem), je na voljo tudi desni zgornji narekovaj ter desni in levi sredinski narekovaj!?
-Poleg minusa/vezaja še stični in dolgi pomišljaj?! (pustimo to, da večina Slovencev sploh ne loči pomišljaja in vezaja, ter da znajo urejevalniki besedila sami prilagoditi vezaj v pomišljaj, če ga zapišemo nestično)

If it ain't broke, don't fix it!

No, standard je neobvezen in se mogoče sploh ne bo prijel (zaradi majhnosti trga verjetno ne bo dosti izdelovalcev, ki bi posebej za nas izdelovali posebno označene tipkovnice). Če se pa bo, se bomo nanj pač morali privaditi, kot smo se na evre in se bomo še na kaj drugega. Alternative za upornike in jugo-nostalgike: tipkanje na dobrih starih tipkovnicah, lepljenje nalepkic* čez tipke ali nakup nove čez mejo, pri južnih sosedih.

* Za vsako tipkovnico se seveda da nastaviti poljuben razpored znakov, ne glede na to, kaj je na tipkah narisano.

Pošlji mi val!

Wau! Wave!

Kako si v Googlu predstavljajo prihodnost e-pošte oziroma kako bi e-pošta izgledala, če bi jo izumili danes?

Moram priznat, da me je ta posnetek res navdušil. Čeprav je dolg, je vreden ogleda. Združitev e-pošte, takojšnjih sporočil, fotogalerij, še boljši pogled na pogovor (tudi zgodovina sprememb), svež pristop, hitrost, skupna raba in sodelovanje na dokumentih, povezava z blogi, zemljevidi, storitvami za video, čivkanjem in nasploh vsem, kar zna/bo znalo uporabit ta odprt protokol... - po mojem mnenju korak v pravo smer. Na začetku me je sicer skrbelo, da bo to zaprt standard in bo imel Google nadzor in prevlado, a bo zadeva kar se da odprta, vsak bo lahko postavil svoj "wave" strežnik, odjemalce... Prihodnost bo še zanimiva.

Pa še par povezav:
http://slo-tech.com/forum/t360750/0
http://www.prihodnost.org/2009/05/30/...google-wave/
http://wave.google.com/