Siva vsakdanjost

Zadnje cajte je moje življenje podobno životarjenju. Dnevi so si podobni kot jajce jajcu - mračni, sivi, deževni, megleni, kratki... Učenje, knjige, faks, izpiti... Bežna srečanja, plitki pogovori, iste teme... Srečanja z osebami, s katerimi si nimaš kaj povedat, hrepenenje po srečanju z osebami, ki so ti res blizu, pa tako oddaljeni in nedosegljivi... Pogovarjanje s cimrom preko hrbta, gledajoč vsak v svoj zaslon računalnika... Zrenje skozi okno in misel, kako bi bilo lepo se odpravit na sprehod z drago osebo... Seveda ne v takem vremenu!
V čem je smisel? Kje je prihodnost? Kdo lahko to reši? Res samo jaz?!
Življenje je kot nočno nebo - veliko je teme, pa tudi svetlih točk, ki dajo vsemu čar, brez teme pa jih ne bi niti opazili...
Sem to res jaz napisal?! Res čutil?!

Why be you, if you can be new?!

Zgornji stavek sem si sposodil iz izjemno zabavnega risanega filma, ki sicer govori o železnih stvorcih, ki pa so celo bolj človeški, kot si marsikdo izmed nas dovoli samemu sebi.

Zakaj mi je prišel na misel? Ker je to stavek, ki se nam (pod)zavestno kdaj pa kdaj prikrade na pamet. Zakaj bi bil to kar sem, to kar nočem bit? Na sebi najdem na tisoče napak, želim si biti lepši, boljši, uspešnejši, oh in sploh popularen in spoštovan. Zveni znano? Why be you, if you can be new?!

Ok, ne bom trdil da imam(o) zadosti dobrih lastnosti, da se ni možnosti, da se spremenim(o) na boljše. Nasprotno - nekateri bi se morali resno zamislit nad svojimi dejanji, nad svojo sebičnostjo, nad tem kako brezskrbno izkoriščajo soljudi, uničujejo naravo in vse kar jim je bilo podarjeno! Pa tudi ostali imamo zelo veliko možnosti, da postajamo boljši...

Ja, boljši - a še vedno mi. Nikoli ne smemo pozabit kdo smo! Da smo edinstvene osebnosti, vsak čisto svoj svet, unikatna umetnina, čudež, poln neraziskanih kotičkov. Nikoli ne smemo pozabit, da imamo milijone milijard možnosti kako bomo speljali svoje življenje, se odločali med dobrim in slabim, med povzročanjem trpljenja in ustvarjanjem lepšega sveta. Se sploh zavedamo kako veliko moč imajo besede? Kaj vse lahko spremeni iskren nasmeh, topel objem? Ne? Pa bi se morali...

Božič se bliža...

Včeraj smo se s prijatelji odpravili v kino pogledat film Zgodba o Kristusovem rojstvu. Moram priznat, da mi je bil film res všeč, predvsem pa me je nagovoril, me spomnil, kaj je bistvo Božiča in me navdal s hrepenenjem, ki mi ga je ta advent tako manjkalo. Ja, brez pomena so lučke, pravljično okrašena mesta, če je v srcu praznina!

Kar malček me je streslo, ko sem ugotovil, da sem zelo podoben ljudem, ki so pred 2000 leti čakali odrešenika - človeka, ki jih bo skozi revolucijo popeljal v lepše življenje, rešil težaškega dela, tiranskih vladarjev... A Jezus prihaja na svet kot preprost, nebogljen otrok, z željo, da mu odpremo srce, se zavemo tistega, kar je resnično pomembno in se prepustimo, da nas On vodi.
Mu bomo znali odpret vrata srca?

1001 želja

Danes je Miklavžev večer in tudi jaz se že kar nestrpno sprašujem, kaj mi bo letos prinesel sveti Miklavž. Odkar sem postal malo starejši, se mi kar ne ljubi sestavljati pisma z dooooolgim spiskom želja. Če bi imel ta dobri mož vsaj e-mail, potem bi že mogoče ;)
A če dobro premislim, niti ne vem kaj bi vanj zapisal. Materialnih stvari mi ne manjka, hvala Bogu, saj živimo v svetu, kjer je lakota samo tista, ki je lačna ljubezni, pristnih odnosov, miru, veselja, pravih prijateljstev... Hm, a zmore tudi to prinesti? Dragi Miklavž, če ti ostane še kaj prostora v košu, nikar ne odlašaj in vanj stlači vsaj ljubezen in mir! Pa Boga zaprosi še za par angelčkov za pomoč, da bodo nosili semena iskrenosti in prijateljstva, ter jih vsadili v srca vseh ljudi! :)

Pa še ena pesmca (Smolar zna to povedat boljše od mene:))...

Živjo starina!
Glej spet je zima in bliža se čas,
ko novi obraz si bo leto nadelo.
Spet pišem ti jaz, saj me poznaš.
Verjetno se pismo ti znano bo zdelo,
si jih že mnogo od mene prejel.
Teh pisem in prošenj in spet bom želel,
kar rad bi od nekdaj, ne zase, za vse,
kar nas leze in gre na tem majhnem planetu.

Zdravja nam dej, pa ljubezni, topline,
kjerkoli je vojna, naj, prosim te, mine.
Odreši prepirov nas in hudobije,
odvadi pohlepa in grde favšije.
Naj končno že pamet sreča veljake
in tiste bedake, ki delajo zdrahe.
Naj vse razprtije sloga prekrije,
poštenje naj vredno bo več od kupčije.

Lačne nahrani,
nemočne obrani,
prezeblim dostavi,
priskrbi kurjavo.
Brezposelnim službo,
osamljenim družbo,
krivice popravi,
trpljenje odpravi.

Napolni vse duše ljudi le z milino,
vsa srca z dobroto, oči pa z vedrino.
Naredi, da bomo lepo vsi živeli,
iskreno drug drugemu dobro želeli.
Spremeni ta svet na lepše, na bolje,
ljudje naj skrbijo za živali in okolje.
Naj vsakdo zave se vrednote življenja,
naj nas prevevajo dobra hotenja.
Da bo človečnost vrlina človeka,
odslej pa za vedno, od veka do veka.
Da sčasoma vsi, bodo srečni na svetu,
prosim te, prosim ustrezi poetu.

Saj vem, zdaj v zadregi popravljaš si brado
in spet mi prinesel boš le - čokolado.

Ljubezen, razočaranje, prijateljstvo

Letni čas, ki je najbolj povezan z ljubeznijo, je prav gotovo pomlad. A to ne pomeni, da se v jeseni ne porajajo iskrice, sveže ljubezni, dolgoletna poznanstva ne dobivajo drugačne barve, plemenitejše korenine. Prav to pa se dogaja vsakodnevno okrog nas, le ozreti se je treba in že se lahko na lastne oči prepričamo. Jaz sem se že ;)

Življenje pa bi bilo seveda preveč lepo, če bi se srečevali samo z lepimi stvarmi. Nedavno nazaj sem bil tako soočen z neprijetnimi trenutki, ki so me postavili spet na realna tla, med drugim pa tudi precej vrgli s tira. Občutil sem razočaranje in omajalo se je zaupanje v določene ljudi. Prvič se je zgodilo, da sem se v skupini, ki mi je sicer zelo pri srcu in sem v njej preživel ogromno čudovitih trenutkov; počutil tuje! Kot da ne spadam vanjo...

Ker sem človek, ki stvari težko drži v sebi, sem izkoristil prvo priložnost in prijatelju potarnal kaj me teži na duši. Ja, čudovito je imeti nekoga, s katerim se razumeš, si lahko zaupaš in skoraj vnaprej veš kako razmišlja! Po pogovoru sem se dosti boljše počutil in za to sem res hvaležen!

Res, življenje ni tako lepo kot se zdi, a tudi ne tako grozno, kot nas slabe izkušnje učijo...

Kako prepoznamo negativno čustvo

Malo prej me je v navalu jeze prešinila misel. Kako najlažje prepoznamo negativno čustvo? Zadeva je povsem preprosta, saj za to obstaja enostaven pokazatelj (indikator). Pesem!
Si poskusil/a kdaj v jezi zapeti pesem, mogoče nekoga "pojoče" nekam poslat? Ne gre? Te je kdaj v nevoščljivosti, ljubosumju prijelo, da bi pel? Ne?
Kaj pa takrat ko si bil/a neznansko vesel/a in bi najraje vseh objel/a? A ni v žalosti in razočaranju pesem kot obliž na rane? Da o sreči in ljubezni niti ne govorim...
Zdaj vem, zakaj so mi ljudje, ki radi pojejo, tako pri srcu ;)

Na svetu smo zato, da LJUBIMO?

Mislim, da na svetu ne obstaja človek, ki se ne bi vsaj enkrat v življenju vprašal, kaj sploh počnemo na tej naši Zemljici, kam hitimo, kje je naš cilj... Čeprav tega najbrž nikoli ne bomo 100% odkrili, pa se vendarle vedno znova misli ustavijo pri eni besedi. LJUBITI. Ljubiti Boga, soljudi, sebe. Ja, tako preprosto je to. Če bi res znali brezpogojno ljubiti, bi bile vse vojne že zdavnaj preteklost, spolnjevanje zakonov pa bi se nam zdelo samoumevno, svet bi dejansko lahko občutil, kako približno izgledajo nebesa (seveda brez bolezni in slabosti, ki nas tarejo na tem svetu). A to bi bilo, seveda, že malo preveč "dolgočasno"...