Očetovstvo mora biti naporno delo. Medtem ko je mama sinonim za toplino, ljubezen, odpuščanje, nežnost, mora tata včasih udarit po mizi, pokazat odločnost, biti "ta grd", prepovedati, ukazati. Seveda je idealno, če sta oba starša enotna in delujeta skupaj, a ponavadi je vedno tako, da je en bolj popustljiv kot drugi.
Da ne omenim "sramote", ki jo očetje/starši delajo pubertetnikom. Saj smo vsi šli skozi obdobje vprašanj "Kako se lahko tako pameten otrok (beri: jaz) rodi tako neumnim staršem?!", ane? :D
Tudi meni je bilo večkrat neprijetno, bil sem v zadregi. A sem hvaležen tatu tudi za to. Pokazal mi je namreč, da tisto kar se drugim zdi "normalno", ni nujno tudi najboljše. Zgled trdnosti, zvestobe sebi.
Vem. Če bo Bog dal in bom kdaj tata, bom tudi jaz kdaj pa kdaj spravljal svoje otroke v zadrego, jim delal "sramoto". A upam, da jih bom naučil vsaj tega, kar sem se sam naučil. Predvsem pa si želim, da bi tudi skozi trdnost in odločnost začutili tisto, kar je najpomembnejše - ljubezen.
četrtek, 1. november 2007
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
1 komentar:
Jst sm prepričana, da boš ti nekoč krasn tata.
Objavite komentar