Tu je moj dom

Ko sem bil majhen, smo živeli pri nonotu in noni (po mamini strani), na vasi. Vaška mularija smo bili precej povezani, otroški dnevi res brezskrbni. V glavnem - bilo je super in če mene vprašate, ne bi imel nič proti, če bi tako tudi ostalo. Vendar naša nona ni pretirano prenašala otrok in šundra in kar pač pride zraven. Malo zaradi tega dejstva, malo pa verjetno tudi zato, ker sta mama in tata hotela na svoje, smo se preselili v <1 km oddaljen kraj¹, v blok. Na našo nesrečo smo pristali v starem bloku, kjer so živeli skoraj sami upokojenci in le nekaj otrok. Da ne omenjam majhnega stanovanja ter zelo slabe zvočne izoliranosti, tako da spet nismo smeli preveč razgrajati.

V novem okolju se pravzaprav otroci nikoli nismo povsem ujeli ali vključili v tamkajšnje klape, ampak raje izkoriščali dejstvo, da smo še vedno zelo blizu prejšnjemu domovanju in praktično vsak dan (večkrat kar takoj po pouku in do večera) zahajali nazaj na vas. Prijateljstva so ostala ista², še vedno smo se imeli za vaščane, spremenila se je le lokacija prenočišča. ;) Pa še to se je med počitnicami večkrat zabrisalo.

Podobno je bilo v času srednje šole, s tem da sem jaz, kot verjetno najbolj patriotski v družini, uvedel še eno navado: iz petka na soboto sem prespal kar pri nonotu in noni. Navada je bila še toliko bolj privlačna, ker sem prvič v življenju, vsaj enkrat na teden, imel svojo lastno sobico. Le-ta je vedno bolj postajala moj zasebni kotiček, zato me sploh ni motilo, da je bilo pozimi v njej le okoli 10°C.

Prišla so študentska leta (ki še vedno trajajo) in s tem druga moja selitev (teden v Ljubljani, vikend doma ...), ki je za razliko od prve dejansko pomenila veliko spremembo v tem, da smo se s prijatelji iz otroštva, zaradi redkejših stikov, oddaljili. Obenem sem opustil petkova prenočevanja v svoji sobici, sicer bi jih od mame stalno slišal, da me še za vikend ni doma. :) Drugače pa vendarle ni bilo bistvenih sprememb - še vedno praktično vsak vikend izkoristim, da grem na vas. (Nekako sem doma na treh koncih in ne dveh.)

Pa, če sem iskren: bistvo napisanega - da smo še vedno bolj vaščani kot (malo)meščani, velja za celo našo družino. Mama in tata nista bila izjema. Če ne drugega, se je vedno redno hodilo v vrt in polje, kaščo od nonota in none pa že itak skozi vsa leta izkoriščamo za rimowt storiđ. Da ne omenjam, kje imamo stalno bivališče ... ;)

Ta vikend zopet spim v moji sobici in se počutim prow nostalgično³. Kako lepo je priti po 14-ih dneh spet na Primorsko, uživat v sončnem in rahlo vetrovnem vremenu, vohat svež domač zrak, se sprehodit po tolikokrat prehojeni poti od bloka do nonotove hiše, opazit zvezdice in luno, uživat mir, gledat smaragdno barvo Soče, pustit stvarem in krajem, da vzbujajo spomine ... Ja, tu je moj dom!


¹ ne vas, ne mesto. mi enostavno rečemo kar kraj, zgodovinsko pa gre za trg.
² že zadnjič sem obljubil, da bom enkrat napisal kaj o tem.
³ še zdaj točno vem, na katere stopnice lahko stopim, da s škripanjem ne zbudim nonota in none ;)

Na novo in naprej

Rad imam postavljanje stvari na novo. Od tistih preprostih naprej. Na primer, ko izprazniš koš za smeti, posesaš sobo, zamenjaš posteljnino. Pa čistke stare krame, ločevanje odpadkov, odvoz. Formatiranje diska, ukinitev starega za-razne-anonimne-prijave-in-spam mejla, prenovitev izgleda spletne strani. Obnovitev hiše, barvanje ograje.

Nekoliko težje so novosti, ki pomenijo spremembo okolja in družbe. Sem človek z velikim občutkom pripadnosti. Vseeno pa včasih pride trenutek, ko enostavno začutiš, da moraš naprej. Nekaj takih korakov sem že naredil in ni mi žal. Tisti odnosi in prijateljstva, ki so pristna, ostanejo.

Pa daleč od tega, da bi zametoval, kar je staro in minilo, ali da se za zgodovino ne brigam. Nasprotno! Zelo rad se spominjam pomembnih trenutkov, s prijatelji obujam spomine, brskam po svojem dnevniku, blogu ali albumu s slikami. To gledanje nazaj mi daje moč za naprej. Prav tako, kot mi jo daje zavedanje, da sem nekaj postavil na novo in imam možnost narediti marsikaj čudovitega.

Novo koledarsko leto je seveda samo nek družbeni dogovor, a gotovo ena izmed priložnosti, da (tudi brez nepotrebnega pompa) delček svojega življenja postavimo na novo in z novim zagonom stopimo naprej. Obilo teh korakov naprej vam želim!

Sneg, kwlo in jst

Rad imam sneg in rad imam kolesarjenje.
Zakaj bi se moral odločat med enim ali drugim?!

Beg, vdaja, boj

Kako se pa ti spopadaš s slabo voljo? Zbežiš daleč stran in ne pustiš niti najmanjši solzici, da spolzi po licu? Se trmoglavo postaviš po robu in skoraj brez praske zmagaš? Ali pa se prepustiš žalosti, razočaranju, jezi, melanholiji?

Jaz spadam nekam med drugo in tretjo kategorijo. Nočem bežati. Mogoče le v redkih primerih, ko je moje stanje neupravičeno, brez najmanjšega razloga. Drugače pa skušam pustiti duši, da govori, me prevzame, tudi požene solze v oči. Zatem pa nastopi čas, da se poberem na noge, pustim slabo voljo ob poti in grem naprej.

Najlažje mi je iti skozi to z glasbo. Mirne, otožne, dušo dotikajoče pesmi se počasi prelijejo v tiste upajoče in končno v vesele, tudi divje. Moje razpoloženje je zelo povezano z glasbo. Enostavno rabim mojemu razpoloženju primerno glasbo.

Pa še to sem opazil. Nekako sta mi pomembnejši melodija in harmonija, kakor besedilo. Za veliko večino pesmi ne znam več kot nekaj vrstic besedila, a mislim da to ni tako hud minus. V dobrih pesmih sta glasba in besedilo itak usklajena.

Zdaj, ko si to prebral/a, si pa privošči eno lepo pesmico. Danes je ne bom jaz pripel. Izberi si svojem okusu in razpoloženju primerno. =)

Tabula rasa

Danes me je prešinilo, kaj botruje mojemu čudnemu stanju zadnji čas. Dejansko prvič v življenju se dogaja, da imam popolno svobodo pri odločanju o mojem življenju! Doslej je bil vedno tu vsaj faks/šola (nekakšna pričakovana pot, kako se bo moje življenje nadaljevalo), delček preostalega prostega časa pa se je enostavno porazgubil med takšnimi in drugačnimi aktivnosti. Zdaj pa imam 24 ur na dan proste roke, kaj bom delal, kam bom šel, kako si bom začrtal nadaljnjo pot... Kar nekako strašljivo. In zaenkrat neprijetno prazno.

Čakam in si želim novih izzivov, odnosov ter predvsem motivacije in ciljev.

Poletje

Obožujem poletje! Obožujem počitnice, dolge dneve, poletne večere, kratke hlače, sandale na nogah, kopanje v Soči, ležanje na bregu, gledanje v nebo, pohajanje, svobodo, kolesarjenje, ležanje pod milim nebom, štetje zvezdic, pogovore dolgo v noč, vonj pokošene trave, ležanje na seniku, obiranje sadja "z drevesa v usta"...

V minulih dneh sem že užival v precej izmed teh zadev, še več pa prihaja! Jupi!

Pa še ena pesmca.

Easy going?

Včeraj me je presenetila izjava (je sicer bila v nekem kontekstu), da sem "easy going". Tega namreč nikoli ne bi rekel zase. Že to, koliko mi je ta izjava dala mislit, kaže nasprotje temu.

Ja, res je, kar se tiče faksa in stvari, ki jim ne dajem velikega pomena, se res ne preveč sekiram, si rečem, da bo že nekako šlo. Tisto kar mi res pomeni, pa mi daje mislit, okupira misli tudi po več dni, me grize, sili k razmišljanju... in iščem, jočem, se sprašujem...

Res mi je dalo mislit to včeraj in tako sem ugotovil še nekaj. Očitno so tudi stvari, o katerih mogoče nočem razmišljat in zato izgleda, da se ne sekiram. So stvari, ki se jih tako zelo bojim, da mi je tesnobno mislit na njih. In bi zbežal... ne mislil na to. Čeprav vem, da ubežati ne morem. In sem hvaležen, kljub vsej tesnobi, če me kdo opomni tudi na te stvari, da sem prisiljen o tem razmišljat.

Dodana vrednost

Leto 2007 se je odpeljalo mimo. Ostajajo le spomini in hvaležnost za vse lepo.

V pravkar minulem letu se je zgodilo res ogromno stvari. Lepih, zanimivih, že videnih, novih, težkih, globokih... Pa toliko občutkov... veselja, žalosti, strahu, miru, ljubezni, sreče, hvaležnosti, prijateljstva, hrepenenja...

Najlepše je bilo prav gotovo od avgusta naprej. To se zelo verjetno opazi tudi na tem blogu, saj so bili jesenski prispevki večinoma polni veselja, hvaležnosti, zagona. Oktobra sem razmišljal o veselju, s hvaležnostjo ugotavljal, kako so prijatelji s toplino izbrskali moje skrite lastnosti na dan. Hm, danes se mi zdi kar nekam egocentričen prispevek, čeprav vem, da izraža mojo iskreno hvaležnost prijateljem za vse, kar smo skupaj doživljali. Že nekaj časa namreč ugotavljam, da to kar sem danes jaz, ni samo tisto "odkritje", ampak je še kup lastnosti, ki so se oblikovale v zadnjem času, brusile v globokih prijateljskih odnosih. Nekakšna dodana vrednost.

Ja, rastem. Še vedno. In lepo je rasti v družbi prijateljev!
Hvala vam za čudovito leto!

Nihanje, drugič

Skoraj sem že pozabil kaj je to nihanje. Jesen je bila res prekrasna, polna čudovitih trenutkov, volje, optimizma. Na žalost me december spet spominja na to, da ne morem biti ves čas "zgoraj", da je treba včasih pasti, se spustit dol, vzet zalet... da se zaženem še višje! Ne?!

Mogoče je tudi to vzrok, da se precej redkeje oglašam na blogu. Nekako sem se odvadil tarnanja. Kot da nočem ljudi morit s svojimi problemi, hočem pisat (le) o lepem, kazat vse čudovite stvari, ki so nam vsak dan dane... In jih opažam, si zapišem osnutek, potem pa gre mimo mene. In ko imam čas, nisem več v tistem razpoloženju, da bi znal povedat kar sem videl, čutil. In blog sameva.

A tudi "ta čudna" stran mene sem jaz. Ker iščem, se sprašujem, hrepenim, se bojim, jočem... Ja, vsak dan iščem, imam veliko vprašanj, hrepenenja v meni so ogromna, so trenutki strahu, duša pa vedno znova in znova zahteva čiščenje. In vem, da tega ne morem, ne smem držat v sebi. Ker razžira od znotraj.

Tisti najbližji bojo razumeli, me sprejeli tudi, če ne bom vedno dobre volje. Vem. Če ne drugega si zaslužijo iskrenost... Čudno mi zveni ta stavek. Pa saj sem bil iskren že doslej!? Ja, ampak hočem jim pokazat tudi žalost, skrbi, jok, napake...

Nisem tako trden kot si domišljal. Še vedno rastem.

Tu nekje leži majhno jezero

Tu nekje leži majhno jezero.
Sam ne vem, kdaj sem se zavedel, da je tu.
Raslo je skupaj z mano.

Majhno je, a globoko.
Nikoli še nisem prišel do dna.
Dvomim, da bom kdaj prišel do dna.

Ob večerih je včasih tu samotno.
Čutim, kako jezero joče, hrepeni.
Dviga se v nebo, išče pot do drugih.

Rado bi se zlilo, rado bi govorilo o vsem, kar vidi, sliši, čuti...
Rado bi poslušalo, rado bi čutilo druge.

Včasih, včasih je noč polna zvezd.
Malo jezero je srečno.
Našlo je pot do drugih, nič več ni samo.

Zlati zvezdni sij prodira v globine.
A ne drži ga zase, deli ga z drugimi.
Bleščeča gladina, iskrice v očeh.

Tu nekje leži majhno jezero.
Moja duša.

Veselje

Nikoli se nisem imel za pretirano resnega, zadnjih nekaj mesecev pa sem večkrat slišal, da sem se spremenil, da sem bolj vesel, da se več hecam... Malo mi je dalo mislit in ugotovil sem, da to drži. A stvar je malček drugačna...

Po koncu srednje šole, kjer smo se v razredu dobro razumeli in veliko smejali (posebno ure telovadbe, ko smo igrali nogomet, so bile polne smeha), sem prispel v belo Ljubljano. Kljub mnogim lepim trenutkom pri zboru in študentski skupini sem postal nekoliko zadržan. Dogajalo se je, da je v pogovoru nastala mučna tišina, stvari nisem znal obrnit na hec, prav gotovo nisem sodil med ljudi, ki znajo zabavat ljudi, poskrbet za dobro vzdušje... Če je do tega prišlo, sem seveda sodeloval, nikakor pa nisem bil pobudnik. Povrhu sem se še spraševal, ali je moja pot prava, iskal voljo do študija. In tak sem se v spomin vtisnil študentski družbi...

No, zadnje čase pa sem deležen čudovitega prijateljstva, družbe v kateri se res počutim sprejetega takega kot sem. Počasi je zato na dan spet prišel moj pravi JAZ. Del mene pa je tudi odprtost, razigranost, moj smisel za humor... kar so drugi opazili.

Kaj naj rečem? Hvala vam prijatelji, da ste na dan izbrskali... mene! Hvala vam, da me vedno znova presenečate, da sem smel z vami preživeti najlepše dni počitnic, da sem z vami lahko to kar sem. Rad vas imam!


ps: To razmišljanje je večinoma nastalo med današnjim kolesarjenjem. Gibanje na svežem zraku poživlja srce in duha :)

Zakaj ne bom nikoli prižgal cigarete

Zato ker:

• je dokazano nezdravo
• nočem postat odvisnik
• me vonj odvrača
• kadilci smrdijo (hujše kot prepoten maratonec!)
• me izkušnja kajenja ne bo v ničemer obogatila
• je potrata denarja
• nočem ogrožati zdravja soljudi
• sem trden v svojih stališčih.

Sedmica

Ne, nisem zadel na lotu. Zgodilo se je, kar je bilo neizogibno. Od Sneguljčice sem se okužil z virusom, ki se širi po blogosferi in napada: "Povej 7 stvari o sebi!"

Brskanje po zdravilih je brezplodno, saj zdravniki pravijo: "Virusna bolezen traja brez zdravil en teden, z zdravili pa 7 dni." In tako sem se vdal v usodo in tu je moja bolj ali manj zanimiva sedmerica:

1. Bil sem sramežljiv.
   Pravijo, da se tega ne opazi, ampak v otroštvu sem bil precej sramežljiv. Čutil sem, da sem drugačen, nisem se počutil enakovrednega drugim. Punce so pa bile pa itak nek drug, meni nedosegljiv svet. Kako sem to sramežljivost premagal, ne vem.
   
2. Ne maram...
   zahrbtnosti, obračanja po vetru, zmerjanja med "prijatelji", deževnih poletij...
   
3. Uravnotežen optimist.
   Čudno se sliši, ampak je približno tako: sem realistični optimist, ko pa se v izjemnih trenutkih stvari nakopičijo čez rob, me prime pesimistično vzdušje "vse je slabo". Hm, zveni vsaj malo logično?
4. Morje me ne gane pretirano.
   Če imam na izbiro kopanje v Soči ali v morju, je izbira lahka - Soča! Nič soli, morske trave, nadležnih valov, morske bolezni! Nič namakanja v topli vodi, ampak prava osvežitev. Kot romantik moram priznati, da znajo bit večeri ob morju zares lepi. Ob pravi družbi pa je itak povsod lepo.
   
5. Nadvse uspešno se izogibam knjigam. Tistim za faks.
   Količina knjig, ki jih preberem letno za izpite je zmanjšana na minimum. Limitira proti nič. Mislim, da sem se letos sposodil vsega 3 knjige, pri čemer sem samo eno prebral v celoti. Na izpitih se zanašam na lastne zapiske, to, kar sem si zapomnil iz predavanj in vaj, ter reševanje starih izpitov, prebiranje FAQ-jev...
6. Piši mejl!
   Če me kdo prosi, naj v bližnji prihodnosti nekaj naredim, ne tako redko dobi odgovor: "Napiši mi mejl!" Mejle namreč redno pregledujem, lahko jih označim kot neprebrane ter se slej ali prej vrnem k njim in naredim zahtevano.
   
7. Spontanost
   Skušam bit čimbolj spontan, prepustit stvarem da tečejo. Želja imam ogromno, pričakovanjem pa se izogibam, ker utesnjujejo, ob neuresničenosti povzročajo žalost...
   Zakaj bi do potankosti načrtoval počitnice, dan, srečanje... ko pa se najlepše stvari zgodijo takrat, ko najmanj pričakuješ?!
   

Nisem ravno pristaš serijskih zadev, a naj bo...
V tem krogu so sedmico zadeli naslednji:
Nikolina, Dekle brez imena, Sončkica, Chrnalukna, Mju, Kati:) in _.
(Se mi samo zdi, ali počasi zmanjkuje kandidatov za to foro? Sprejemam pripombe in predloge.)