Minil je že skoraj en teden, odkar sem se sredi sivega dne odpravil čez mesto, in z odzvanjajočo mislijo "Živi življenje!" v glavi spontano sestavljal mojo različico sončne pesmi.
Hvala Ti za ta siv dan - vseeno je prav lepo. Hvala za ta zrak, naravo okoli mene. Hvala za to gospo na vozičku in moža, ki skrbi zanjo - dajeta zgled poguma in skrbnosti. Hvala Ti za ta mlad par in ljubezen, ki jo vžigaš med njima. Hvala Ti za vse hiteče, nemirne ljudi - vem kaj je mir. Hvala Ti za vse umetelne stavbe, čeprav so samo bleda senca umetnin, ki si jih Ti ustvaril - še bolj se zavedam tvoje mogočnosti. Hvala ti za gnečo na pločniku, zaradi katere sem moral upočasniti vožnjo - lahko sem videl ljudi na poti, jim pogleda v obraz. Hvala Ti za neskončne kolone avtov - za vsak srečno prevožen kilometer, za to, da nas varuješ, paziš na bližnje. Hvala Ti za rdečo luč na semaforju - lahko se bom malo odpočil. Hvala za ta vetrič, ki me sicer ovira pri vožnji, a prijetno hladi. Hvala ti za ta star par, ki počasi, a vztrajno, oprijeta pod roko stopata naprej - pripeljal si ju skupaj, zavedata se sreče, da sta lahko skupaj stopala skozi življenje, v zimi se grela ob toplini skupnega ognjišča. Hvala Ti za vsa spoznanja, kako skrbiš za nas. Hvala za pogovore, prijateljstvo, čudovite ljudi, ki mi jih pošiljaš na pot. Pa kaj, če je siv dan?! Hvala Ti za sonce, ki sije v meni!
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar