petek, 02. november 2007

Bustres

Vožnja z avtobusom je stresna! Pa ne samo vožnja, tudi vse ostalo povezano s tem.

Oni dan sem se izjemoma* odpravil na avtobus, na drugi konec mesta. Bil je lep dan, kar smejalo se mi je. A bolj kot sem se bližal postaji, bolj sem postajal nemiren. Kaj če mi avtobus spelje pred nosom? Ga bom moral čakati pol ure? Zavijem v ulico, imam že pogled na postajališče, živčno oprezam za zeleno barvo... In na postajališču, kakšnih 100m naprej res zagledam avtobus. Naj stečem? Ne, odpeljal mi bo pred nosom... Zakaj stoji? Mogoče pa ga ujamem... Ja, grem! Ne, je že štartal! Upočasnim korak, mirno pogledam na avtobus, ki odpelje mimo mene. Bom pa malček počakal. Saj se mi ne mudi. Imam še kakšnih 50m. Nenadoma pa zagledam še eno vozilo znane zelene barve. Je to res moja trola? Ne, sigurno je druga linija... Ampak... Ja, prava je! Dve zaporedoma! Naslednja bo gotovo šele čez pol ure! Poženem se v dir, srce prestavi v višjo prestavo, avtobus dosežem ravno v trenutku, ko hoče voznik speljat. Koliko stresa! Se me bo usmilil? Mi bo speljal pred nosom?! Na srečo sem se mu približal od spredaj in me je videl. Privlečem se na bus, zadihan padem na stol in si obljubim: Nikoli več! No... samo v skrajni sili!

Še dobro, da sem se vračal s kolesom...


*Dejansko se zelo redko zgodi, da bi šel na avtobus. Tokrat sem šel iskat moje kwlo, ki sem ga posodil prijateljici.

3 komentarji:

Tinuška pravi ...

Ti si čist preveč požrtvovalen!
Tok ti hvala :)

Nikolina pravi ...

Moral bi znati ugledati tudi lepoto čakanja. :)
V življenju ni treba hiteti.

jAKOB pravi ...

ni problem čakanje.
problem je tisti zoprn občutek d boš/si zamudil, pa ne bi, če bi malček pospešil korak...