Presenečenja

Že dolgo me ni vozil vlak v daljavo. Od tistega majskega popoldneva pa vse do minule sobote, samo enkrat ali dvakrat. Zato sem bil še toliko bolj prijetno presenečen nad dogodki, ki so se mi zgodili.

V soboto popoldne sem se počasi odpravljal na vlak za domov in po poti razmišljal, če bom imel kakšno družbo, ali pa se bom vso vožnjo dolgočasil. Pomislil sem, da se ne bi prav nič branil družbe, ki sem je bil takrat deležen...

Med čakanjem na semafor pri Kolodvoru začutim nežno cukanje za rokav. Obrnem se in zagledam nasmejan obraz prijateljice, ki je že res dolgo nisem videl. Prijetno presenečenje. In to ravno na dan pred njenim rojstnim dnevom! Družba je bila torej zagotovljena, rešen sem bil dolgčasa, branja revij in spanja, ona pa učenja. ;)

Vlak nas je že nekaj časa prijetno zibal, usta sem imel že suha od stalnega govorjenja :), ko sem se ozrl na sedež pri nasprotnem oknu. Oseba se mi zazdi nekam sumljivo znana. Spogledava se, nasmehneva, ugotoviva, da se od nekod poznava. Kar naravnost zinem: "Ti si pa {ime}, ane?" in dobim presenečen obraz v potrditev.
Prijetno presenečenje št.2: Sem malo prej razmišljal, da bi bilo dobro srečati osebo, ki mi je takrat delala družbo? No, sedela je točno tam! Brez heca!

Običajno si ne zapomnim oseb po imenu, če jih vidim samo enkrat. A očitno je bilo takrat drugače. Punca, ki je prisedla, se mi je v spomin vtisnila predvsem zaradi žalostnih, a lepih oči. In preprostosti. Slutnje globine. V tej svoji žalosti in preprostosti je izžarevala neko lepoto, privlačnost.

Tudi tokrat na žalost ni bilo priložnosti za daljši pogovor. Mogoče pa nekoč pride. Vem, da bom vesel. Ker je vsekakor med osebami, ki si jih želim spoznati.