Ja, jaz sem tisti, ki je dva tedna nazaj navdušeno "pridigal", kako je treba bit hvaležen za vse lepe trenutke, ki smo jih deležni.
Še vedno stojim za tem, da nas skrbi in strahovi ne smejo pripraviti do tega, da se obrnemo stran od lepih stvari. In zakaj bi morali nekaj izgubiti, da bi se zavedali prave vrednosti tega?!
Isti jaz pa je tudi velik zahtevnež. Hoče vedno več. Lepše, prijetnejše, globlje.
Priznam, razvadil sem se. Jeseni sem bil pogosto dogovorjen za druženja ob kosilih, večerjah, čajčkih, z veseljem sem se prepuščal prijateljskim pogovorom kadarkoli in kjerkoli se je dalo. Zdaj pa je kar neka praznina... Dogovori za družabno prehranjevanje so postali projekt, večere spet preživljam za računalnikom...
Prazniki, ki so za mano, niso bili slabi. Prijetno domače vzdušje, lenobnost, dobra hrana... Sem pa vseeno pogrešal malo več duhovne globine, občutka prazničnosti...
Na faksu je v teku zadnji semester. Po začetnem navdušenju (očitno moja stalnica na začetku semestrov), se je stanje poleglo in spet ugotavljam, da je večina predmetov precej manj zanimivih, kot bi lahko sklepal po imenu ali uvodni predstavitvi. Pa tudi pri ostalih, ki so (ne)zanimivi po pričakovanjih in so predavanja solidna, me strese ob misli na izpite. Poslušal bi že; ne škodi, če več veš; po svoje so stvari kar zanimive... a če pomislim na učenje in izpite, se telo že pripravlja na nove alergične izbruhe...
In še nekaj me je danes zares zaskrbelo. Bom sploh kdaj našel službo, ki me bo res zanimala in me navdušenje in zagon ne bosta minila že po parih tednih?!
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
2 komentarja:
Jakob...mislim, da je strah odveč...čeprav ga vsi občutimo...pa vendar se mi zdi vse to podobno kot hoja v hribe...na trenutke postane pot meglena...ne vidiš vrha in včasih ga izgubiš še v svoji domišljiji ter sploh ne veš več, če hočeš na vrh...a planinec se še pred vzponom ne sprašuje, kaj če se bo izgubil, kje na poti, če ga bo vmes minilo navdušenje, ko ne bo videl vrha ali bo opazil, da je do njega še daleeeeeč...temveč se odloči in vztraja. In ko pride megla, ko se sonce skrije za oblake, ne omahuje, temveč stopi še odločneje, njegov korak je TRDNEJŠI...
Včasih imamo krize...brez njih ne gre...a ko jih prestanemo smo močnejši...in naše veselje je POLNEJŠE*
...le Zaupaj! Odloči se in sledi Zvezdi...morda ti bo kdaj izginila izpred oči...a ZAUPAJ...vrnila se bo, kot se je vrnila Modrim.
Kati*
hvala za spodbudo.
bo šlo nekako. vem. vsake tolko dobim potrditev, da grem v pravo smer.
Objavite komentar