Rt nade

Rt, je tam upanje?
Sedela je v svoji cvetličarni in pila čaj z medom in poslušala stare pesmi in si popravljala rdeče lase nazaj na rame. In rože so rasle v tišini, da niso motile starih pesmi, ki so se ves dan razlegale med vlažnimi steklenimi stenami. Položila je glavo - svojo mehko belo bradico, na blazinice v dlani, da se je uleglo lice v udobnem objemu.
Jaz sem strmel v to prikazen, dišečo po medu, izza razstavljenih orhidej. Vstopil sem spet in kupil že šesto vrtnico ta teden. Brez besed.
Je upanje tam, na Rtu?
(Ivana Kobal - Rt nade)

Pred približno dvema mesecema mi je pod roke prišla barvita knjigica. Previdno, skoraj s strahospoštovanjem sem jo prijel, počasi listal in z odprtimi usti požiral črke, besede, stavke. Sploh ne morem opisat navdušenja ob odkrivanju tega malega čudeža, ki je nastal pod prsti mlade dijakinje. Avtorica mora biti res velika romantična, globoka in pozorna duša. Mogoče mi je tudi zaradi tega blizu.

In kaj se skriva za platnicami, na straneh med živimi barvanimi umetninami? (Tudi ilustracije so delo avtorice!)

Pisma. Pisma, polna hrepenenja, bolečine, sanj in upanja. Pisma, ki jih pišemo, a nikoli ne odpošljemo naslovniku. Mogoče le na rt upanja...

Priporočam v branje!


ps: Danes je en izvod dospel do osebe, ki najmanj toliko spoštuje umetnije, ki pridejo iz srca. Naj bo v prijetno branje in naj spominja na vso globino duše, na sanje, upanje.