Brezpotja

Kako lepo in preprosto je, ko človek ve kaj in kam si želi. Enostavno sledi znamenjem in smerokazom, ki vodijo k cilju, se na to pripravlja, načrtuje, o tem razmišlja, se veseli, premaguje ovire na poti in z novim zagonom nadaljuje...

Včasih se sicer zgodi, da si želiš več stvari hkrati. A to še ni tako hudo. S časom se manj pomembne stvari umaknejo, nekatere se da lepo zaporedoma uresničiti, v skrajnem primeru se je treba odločiti in kakšno stvar črtati. Huje je, če tavaš brez cilja...

Brezpotja. Kamorkoli pogledaš, nikjer nobenega znamenja. Pa četudi najdeš smerokaz, si ne moreš dosti pomagat. Kaj pomaga, če veš, da je do tam toliko in toliko korakov, do tja pa prideš v tolikih in tolikih dneh, če ne veš, kam si sploh želiš? Mimoidoči, znanci in prijatelji ob poti sicer poskušajo dajati predloge, a namesto tebe ne morejo ugotoviti, kam si želiš...

Če o tem razmišljam že zdaj, kaj bo z mano, ko/če bom enkrat v penziji?!