Nasprotja se privlačijo?

Par dni se bom ozrl nazaj. Za konec tedna smo namreč imeli čudovit refleksijski vikend. Zbrani v hišici na hribu, do koder vodi strma in z listjem pokrita pot, ki mokra postane (za avto) zelo spolzka, a ne ovira pogumnejših pešakov, ki si privoščijo zelo prijeten sprehod na svežem zraku, samo v soju mesečine. Zjutraj pa prekrasen sonček, ki obžari gore in razkrije manjše vršičke, štrleče iz goste megle, ki kot pena pokriva doline in kotline.

Ob pogovoru o vsem, kar je naša edinstvena skupina doživela na Madagaskarju, smo spet odkrivali, kako smo se v vsem tem času, skupaj s pripravami, tudi mi brusili, spreminjali in spoznavali drug drugega. Vem, da sem že povedal, a RES smo se skupaj našle zelo edinstvene osebnosti, da je bil včasih pravi izziv gojiti skupinski duh. A je šlo. Imeli smo skupno željo in cilj.


No, o misli v naslovu sem razmišljal že pred časom - v povezavi z iskanjem svoje polovice. Je pa podobno: čeprav je različnost lahko privlačna, morajo za preživetje vendarle obstajati skupne točke, ki odtehtajo.

Različnost je namreč lahko tudi vir strahu (vsaj zase vem, da me je včasih strah, da ne bi znal sprejemati drugačnosti ali da ne bi bil sprejet tak, kot sem) in vir nesporazumov. In če je pri skupinah in "klapah" včasih treba samo potrpeti in napetost mine, je pri odnosu v paru malček bolj zapleteno. Za trdno zvezo se po mojem mnenju moraš ujemati vsaj v temeljnih načelih in vrednotah, ostalo se lahko prilagodiš. V vsakem primeru pa k vsakemu odnosu sodita še sprejemanje in potrpežljivost.