četrtek, 12. marec 2009

Zlati nič

Zlate škatle smo, sijoče. Na zunaj okrancljane, nasmejane. Kupímo, kar želimo, pomanjkanja ne trpimo. Zlato se sveti.

Prazne škatle smo mi, votle.
Ne zahajamo v globine, kaj bi tam počeli?! Zadnjič sem poškilil tja, bilo je temno. Ah, saj tako tako sploh časa nimam! Zunaj je lepo in sonček sije!



Tako prazno se počutim zadnje čase.
In včasih ... praznina kriči.

2 komentarja:

Andrej Vončina pravi ...

Nismo prazne škatle, le preveč krame in balasta je notri. Če smo na zunaj zlati, smo znotraj polni umazanije. Nekoliko je treba očistiti te naše škatle. Predlagam pomladansko čiščenje.

Je pa res, da nam vse stvari ne dajo ničesar, nas ne izpolnijo. V tem smislu smo žal res prazni. In res, vse drugo je važnejše in ni časa.

Lepo in resnično napisano!

jAKOB pravi ...

napisano je blo predvsem v smislu tvojega drugega odstavka. pa ne tolko da nas stvari ne izpolnijo (to se tako ali tako "ve"), ampak v smislu, da ostajamo na površju in se počasi odvadimo uporabljati, polniti in deliti stvari iz naše notranjosti.

se pa strinjam tud s prvim odtavkom. spomladansko čiščenje je že v načrtu.