Kako si priden!

Verjetno je vsakdo v življenju večkrat slišal pohvalo, podobno zgornjemu stavku. Še posebej v otroštvu in od raznih starejših tet in stricev. No, meni to ni bilo nikoli pretirano všeč. Mogoče sem bil kdaj pač skromen, spet drugič se mi je zdelo, da ni moderno biti priden, čedalje bolj pa se mi zdi nepremišljeno hvaljenje pridnosti tudi zgrešeno.

Pohvale so seveda pomemben del vzgoje. Poleg običajnega učenja ter oštevanja za lumparije, je pomembno, da starši otroka pohvalijo, ko naredi nekaj dobrega. S tem spoznava, da je to dobro ter da ljudje to opazijo in cenijo. Ob starših imajo isto nalogo tudi učitelji ter tisti, ki otroke spremljajo in se z njimi ukvarjajo, jih poznajo.

Kako pa te lahko hvali nekdo, ki te vidi samo občasno?! Primer: mali zmajček na obisku pri teti tiho sedi na stolu, zato ga teta pohvali, da je priden, in mu da kup čokoladic. Doma pa je razgrajanje, kričanje, pretepanje in nič spoštovanja avtoritete. Kaj se je otrok s tem naučil? Da lahko razgraja kakor hoče, le pred drugimi se mora na zunaj pokazati dobrega, pa bo dobil, kar si želi!?

Ko odraščamo in postajamo vedno bolj kompleksna oseba, je problem še skoraj hujši. Me kar zmrazi, če zdaj od kakšne tetke zaslišim, da sem priden. Ej, pa saj me ne poznaš! Ne veš kakšen sem v resnici, kakšna osebnost sem, kakšne maske imam, kaj vse nosim s seboj. Še prijatelji me le delno poznajo, še sam se ne poznam!

Zna pa biti prava pohvala kdaj tudi zdravilna. Kaj je lepšega, kot da ti v trenutku, ko globoko dvomiš vase, prijatelj pove kaj vse čudovitega nosiš v sebi, katere so tvoje dobre lastnosti, zaradi česa te ceni, zakaj ima rad?! Ja, cenim in sem hvaležen za vse utemeljene pohvale. Zato ne pozabi na pohvale, a hvali samo tistega, ki ga poznaš, in samo tisto, kar poznaš.