Na sončni strani Alp

Sem izkoristil priložnost, če sem že v Ljubljani, in skočil na Trnfest. Danes je bila projekcija kratkih slovenskih igranih filmov. Prvi film je bil tipični slovenski: zamorjen, s slabo sliko in katastrofalnim zvokom. Žalostno je le, da bi bil scenarij lahko povsem realen. Drugi je bil nekoliko manj zamorjen, a povsem slovensko nič posebnega. Mi je pa bilo všeč, da so govorili štajersko. Za tretjega bi lahko rekel, da je bil utrgan in zanimiv. Nekaj res dobrih posnetkov s kamero, nekaj bizarnih idej, na splošno pa odprtost brez strogih okvirjev... Edino NI mi bilo všeč, ker so govorili se matrali govorit po primorsko. In če tudi so te prvi trije filmi pustili hladnega, je četrti navdušil: prikaz slovenske idile (čudovita narava, goveja juha, goveja muzika, zavidanje sosedu nov avto, žaganje veje, ki s sosedovega vrta visi na naše dvorišče, ter seveda hoja na Triglav), začinjen z eno majhno razliko - vsi Janezi so črnci. :)

Po zaključnem prizoru, ko na vrhu Triglava glavni junak potreplja svojega sina po rami in reče "No, zdaj si pa pravi Slovenec!", se je (po edinem od predvajanih filmov) spontano razlegel aplavz. Dovolj zgovorno. :)