Nebesa je seveda človeško nemogoče doumeti, če so res zunaj prostora in časa. Si jih pa vseeno kdaj predstavljam. Ne kako izgleda "prostor", kako je vse okrašeno in podobno ... Bolj v smislu kakšno vzdušje je.
Verjamem, da bo to eno prekrasno srečevanje s prijatelji, ko se bomo v Ljubezni med seboj toplo objeli iz iskrenega, čistega veselja, brez kakršnihkoli sebičnih želja ali pričakovanj. In naenkrat nam bo vse jasno: kako je nastal svet, kako deluje vesolje, kakšen smisel ima in kako se razvija življenje od prvega trenutka dalje, kaj je vzrok za dogodke, ki smo jim bili priča, poznane nam bodo vse podrobnosti vsakega trenutka na vseh koncih stvarstva, brez besed bomo vedeli kaj čutijo drugi, predvsem pa bili v neposrednem odnosu z Bogom, ter se zavedali, kaj je resnično pomembno. In še nekaj lepega: poznali bomo vse pesmi, ki so kadarkoli in kjerkoli nastale, z vsemi harmonijami in v kateremkoli jeziku. Dane nam bodo sposobnosti, da bomo prekrasno peli in igrali. Vsak bo edinstven delček v prekrasni simfoniji in nikoli, res nikoli se tega ne bomo naveličali. Dolgčas pa bo le en izmed občutkov, ki smo jih spoznali, a nikoli več doživeli. Ah, komaj čakam! :)
Brez prijateljstva in glasbe (oziroma tega, kar je glasba zgolj predokus) si nebes res ne znam predstavljati ... No, brez Boga bi bilo tudi nekam prazno. :)
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar