Um in pogum, a brez duše

Globoko sem razočaran nad državno proslavo pred dnevom državnosti.

Prioritete (prvo razočaranje)
Priložnost proslave je bila krasna priložnost za otvoritev prenovljenega Kongresnega trga in parka Zvezda. A le zakaj so morali vse zelenice obkrožit s trakovi? Je nedotakljivost trave res več vredna kot to, da bi ljudje lahko prišli bližje prizorišču in bolj občutili vzdušje? Ob ne ravno vrhunskemu ozvočenju smo bili tisti sredi parka že precej odrinjeni od dogajanja. To se je zelo čutilo na vzdušju - ljudje so razgrabili zastavice, a redko kdo je z njimi mahal.

Um (no, recimo)
Uradni del se je vlekel. Saj razumem: pride četa, pa orkester, pa zastavonoše, pa predstavniki oblasti, gostje, sledi slavnostni govor ... a zakaj je treba toliko čakanja vmes?! Himno, ki bi morala biti en od vrhuncev, pri katerem bi sodelovali vsi, pa zaigrajo tako - zgolj mimogrede, brez napovedi in končajo skoraj prej kot ljudje dobro ustanejo.

Pogum
Kulturni program je bilo eno samo šopanje, divjost, izmenjevanje besede in glasbenih točk. Umetniška izvedba je bila vrhunska, tu ni kaj očitati. Tudi igra barv in osvetlitev sta bili zanimivi. A kaj ima visoka umetnost, ki jo ljudje komaj razumejo, tango, olimpijski ogenj in nekakšno afriško petje povezave s Slovenijo?! Brez problema bi ta kulturni program izvedli na katerikoli proslavi v poljubni državi.

Telo
Za konec so temo spremenili na šport. Kot za vsak slučaj - da bo vsaj to vsem všeč - na športnike smo seveda vsi ponosni. Citiranje Nejca Zaplotnika: "obsojen sem na pot," pa se mi je zdelo skoraj zloraba njegovih besed. Iz njegove knjige Pot se čuti izredno romantično dušo. Iz govornikovih ust pa ... trdost, jeza?!

Duše pa nikjer
Je kdo ob vsem tem začutil slovensko dušo, njeno pesem? Jaz je nisem.