četrtek, 27. januar 2011

Erazmus

Minilo je že dovolj časa, da se ne bo noben počutil ogroženega, ko bo to bral. :)

Pri nas doma so nas vzgajali k temu, da je lepo, če obiskuješ starejše, osamljene in ljudi, ki potrebujejo pomoč. Tako smo za vikende in še posebej za praznike obiskovali nonote, none, (stare) strice in tete ... Otrokom nam je bilo to največkrat čisto odveč in smo se veselili le kakšnih bonbonov, panetonetov in bankovcev po 5000 lir. A s časoma smo začeli razumeti, da je bilo prav, da sta nas mama in tata vozila s seboj. Tako smo tudi mi dobili ta čut in kar sta nam z zgledom pokazala, se bo gotovo oziroma se že vrača v tem, da čutimo odgovornost za skrb za naše starše. Če bomo to uspešno prenesli tudi na naše otroke, se nam na starost ni treba bati, da bi bili zapuščeni. Saj poznate tisto "Kdor spoštuje očeta, bo vesel lastnih otrok." (Sir 3, 5)

Pravijo, da je dobrota sirota. Pa ni res - vedno nekaj dobiš v zameno. Včasih tudi tisto, česar si nisi želel.

Mamina teta je večji del življenja preživela na italijanski strani meje, kamor se je poročila. Brez da bi zapadel v brezplodno delanje norcev in kritiziranje Italijanov (kamor nas, priznam, Primorce večkrat zanese), je dejstvo, da je nivo oskrbe in higiene v italijanskih bolnicah in domovih za ostarele slabši kot pri nas. Najbrž je bil to vzrok, da se je postarana teta v enem od teh domov nalezla garij. Posledično je z njimi v stik prišla tudi naša mama, ki jo je najpogosteje obiskovala. Teta je kmalu po tistem umrla, nam pa med drugim zapustila to majhno golazen. No, vsaj mama je bila med dediči, ostali smo se praskali bolj zaradi psihe. Če začneš razmišljat o tem, te gotovo nekje začne srbet, na koži pa začneš opažat značilne dvojne pikice.

Panika!!!

Doma je mama ukazala: vsi se tuširat, mazat s kremo proti garjami, menjat posteljnino, vse obleke v pranje ali za dva tedna v nepredušno zaprte vreče. In to delaj več tednov! Stvari so kot po tekočem traku romale v karanteno. Pralni stroj je praktično neprestano delal in pravi čudež je, da ni pregorel. Prepoved tesnih stikov je najbolj mučila brata in njegovo punco, dokler se nista zavestno odločila kršiti prepoved (prvi koraki v odločitvi biti skupaj v dobrem in slabem ;)). Ozračje je bilo napsihirano in če se ne bi začeli hecati na račun prigode, bi se nam sfizlalo.


Da ne bi po nepotrebnem zganjali panike pri drugih (še zdaj ni prav jasno, ali smo jih sploh vsi dobili), smo se dogovorili za kodno ime - garje smo zaradi tendence po izmenjavi poimenovali erazmusi. Tako smo se lahko tudi v javnosti brez težav hecali iz problema in negodovali nad slabim nadzorom pri izmenjavi. Na srečo smo po psihično napornih tednih le dočakali dan, ko je mama razglasila prenehanje vsesplošne nevarnosti in zapovedala veselo praznovanje.

Tako, zdaj veste. Če sem pred letom ali dvema govoril o erazmusih, nisem imel v načrtu študijske izmenjave! :-D

Farmacija

Občasno se pri nas vživimo v farmacevte.

Zdravila za nonota (levo) in za nono (desno).

In kup odpadkov. Je res treba vsako tabletko posebej zavit in med njimi pa delat velike razmike, da se porabi čim več aluminija?!

petek, 21. januar 2011

Požeruhinja

(Vir: "Megla je pojedla cesto", članek v Primorskih novicah, 18.1.2011)

Ta vikend boljše kaže. Juhej, burja!

torek, 11. januar 2011

Zadnji krog

Do petka smo morali oddati dispozicijo za magistrsko delo. Najbrž je odveč poudarjati, da se me, kot pravega študenta, še vedno močno drži študentski sindrom - dispozicije sem se lotil (pre)pozno in delal do zadnjega dne, do poznih nočnih ur. Vmes me je nekajkrat prijelo, da bi vse skupaj pustil, dispozicijo in študij. Čisto odveč mi je bila ta birokracija! Saj razumem, za pravo raziskovalno delo se je treba pripraviti (za dobre rezultate) in ugodit birokraciji (za finance), zato je dobrodošlo, da te že faks vsaj malo pripravi na ta način dela, če te pot pelje v to smer. Lahko pa tudi dobiš potrditev, da te to ne zanima. Nismo vsi za akademsko raziskovalno delo, kot tudi niso vsi za študij. Družba pa potrebuje tako poklicno izobražene ljudi, intelektualce, kot akademsko stroko. Važno je, da ugotoviš, kaj je zate - v katerem poklicu lahko najbolj izkoristiš svoje talente in v čem najdeš največ zadovoljstva.

No, nisem obupal na pol poti. Spomnil sem se na to, kar vedno drugim pravim: "Faks ni niti približno najpomembnejša stvar v življenju, je pa trenutno naša velika odgovornost" in Pavčkovo pesem Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca, stisnil zobe in spisal dispozicijo. Oddal sem jo z olajšanjem in mislijo, da se zdaj pa zares podajam v zadnji krog študija. Še to izpitno obdobje in par mesecev za pisanje magistrske, potem pa bo zares dovolj. Zadosti bo seminarskih nalog, predavanj, vaj in izpitnih obdobij. Dovolj je obveznosti, ki jih nosim s sabo domov, da visijo nad mano, mi vzbujajo slabo vest in me morijo. Ne trdim, da bo odslej vse rožnato in vem, da sem mogoče velik optimist, ker (čeprav imam nekaj izkušenj) se ne zavedam, kaj vse pride z 8-urnim delovnikom. Študentsko življenje je v splošnem lahko zelo lepo, a čutim, da moram naprej*. Hvala vsem, ki me podpirate!


* Tako, kot bi morali naprej vsi, ki vlečejo študentska leta in se vpisujejo zaradi statusa. Na žalost je to za nekatere način preživetja, ker ne dobijo zaposlitve, razen preko študentskega dela. A če imaš možnost redne zaposlitve, bodi dovolj pošten do sebe in do države! Ne vpisuj nekaj, kar te sploh ne zanima in ne financiraj študijev, ki so sami sebi namen in preživijo le zaradi vpisov zaradi statusa.

ponedeljek, 10. januar 2011