nedelja, 28. september 2014

Kolesarjenje po spominu in ob tovariški pomoči

Včerajšnji sončen dan sem izkoristil za kolesarjenje. Že nekaj časa sem razmišljal o obhodu (obkolesarjenju?) Ljubljane po Poti spominov in tovarištva (PST) in topel jesenski sončen dan (aleluja!) je bil kot nalašč za to.

Precej hitro so se je potrdile moje dosedanje izkušnje in predvidevanja, da PST ni povsem prijazna do kolesarjev. Predvsem deli, ki tečejo skozi mesto. Zgodi se namreč, da kar naenkrat naletiš na robnik (žlaajf!!), pot nepredvideno zavije, se izgubi v množici različnih poti med bloki ... Oznake občasno tudi niso ravno v pomoč: nekje so enostavno premalo opazne pri hitrostih kolesarjev, drugje pa usmerijo na levo stran ceste, kjer tvegaš kazen za vožnjo po napačni strani. (Mogoče bi bilo boljše, če bi krožil v nasprotni smeri ure?) Del čez Golovec je ozek in na trenutke zelo strm, z visokimi robniki za odvodnjavanje. Dalo bi se sicer peljati po vzporednih gozdnih cestah, a hotel sem se kar najbolj držati trase. Tudi na Viču moraš (na srečo kratek) del poti čez stopnice kolo peljati v roki.

Še zdaj mi ni čisto jasen sistem neposrečenih oznak: nekatere usmerjevalne table so postavljene vzporedno s potjo, druge pravokotno nanjo, tretje stojijo na ovinku, četrte nekako nakazujejo, kje se PST nadaljuje, čeprav je treba narediti ovinek, da prideš recimo do prehoda čez večpasovno cesto. Zeleno pobarvane oznake se rade skrijejo v rastlinju. V tem primeru včasih pomagajo vtlakovane kovinske plošče, a so uporabljene le na določenih delih, zato se na to ne smeš zanašati. Verjetno bi se neprepoznavnost na ključnih mestih dalo rešiti s talnimi oznakami/markacijami v prepoznavni barvi, recimo rdeči.

Na poznanih delih sem zato vozil precej po spominu, drugje pa nekajkrat nekoliko zalutal, spregledal oznako, dvakrat pa za napotek povprašal mimoidočega "tovariša". Hvala! (Pustimo to, da mi je en ob tem začel razlagati, da žice ni več, ker ni več komunizma in imamo demokracijo. ;))

Italijani so bili šutasti. Najprej, da se jim je sploh ljubilo postavljat žico in bunkerje, drugič, da so mislili, da bo to Slovence ustavilo. So pa naredili veliko uslugo današnjim sprehajalcem in rekreativcem. PST je verjetno ena lepših urbanih in najbolje vzdrževanih sprehajalnih poti. Določeni deli so urejeni res zgledno - kot bi vozil po asfaltu, le da še boljše. Kljub vsej kritičnosti sem v podvigu užival.

PST-border-OSM.png
vir: Wikimedia, licenca: CC

Še statistika. Moj števec je na koncu kazal: 36 km, 2 uri vožnje (in hoje, brez postankov), povprečna hitrost 17 km/h, najvišja hitrost 37,1 km/h. Največ sem gotovo izgubil čez Golovec, največ pa pridobil na ravninskih odsekih izven mesta. Ni slabo, glede na to, da razen v službo skoraj ne kolesarim.

Ni komentarjev: