Gnoj je zlato
in zlato je gnoj.
(Srečko Kosovel, Kons. 5)
Smo ljudje res zahrbtni izkoriščevalci soljudi? Nam gre res samo za zadovoljevanje lastnih potreb, vse kar gradimo na prijateljstvu, medsebojnih odnosih, spoštovanju in ljubezni pa je zgolj sredstvo za dosego tega cilja?
Mogoče. Velika večina odnosov je res takih - sranje. A sranje je gnoj in gnoj je zlato. Brez tega ne moremo živeti.
Pa se sploh splača tako živet?
Ja! Zaradi tistih pravih prijateljstev, prave ljubezni, ki ne gradi na sebičnosti. Zaradi odnosov, kjer lastna zadovoljenost izvira iz sreče drugega.
1 komentar:
Odvisno iz katerega zornega kota gledamo na vse skupaj....
Prepričana sem pa nekak v to, da ljudje drug z drugim zato, da zadovoljimo lastne potrebe po biti z nekom, potrebe po varnosti, ljubljenosti, prijateljstvu....
To so pač osnovne potrebe vsakega človeka....se pravi na nek način smo izkoriščevalci in na nek način te potrebe le zavijamo v celofan s petljico...
Dobra stran vsega tega ke to, da smo vsi, prav vsi na istem...in zato nimamo pravice, da bi se pritoževali, izsiljevali,...ker pač ne moremo tega početi, ker nam grozi, da ostanemo sami...
x-dimenzija, dimenzija Boga v pripovedovanem zosu, stvari zakomplicira in jih naredi večje od samih človeških potreb samih. Od tod izvirajo prava prijateljstva in ljubezni,....
ki pa so zame še vedno sranje, saj ljudje nismo Bogovi, samo stremimo po tem, ne znamo brezpogojno ljubiti, ampak samo stremimo po tem...
Joj, spet sem se razpisala...to je zgolj in samo zgolj moje usrano mnenje... LP
Objavite komentar