Slepota ločuje človeka od predmetov,
gluhota ločuje človeka od človeka,
gluhoslepota vodi v izolacijo. (Helen Keller)
Pred kratkim sem prebral pretresljiv članek o gluhoslepoti. Ne vem kako da še nikoli nisem pomislil tudi na to kombinacijo dveh bolezni, ki sta že sami po sebi težki (a ne pogubni), skupaj pa...
Včasih pomislim, kako bi bilo, če bi bil slep. V otroštvu me je to še posebej morilo, saj me je bilo teme izredno strah in me je bilo groza že samo pomisliti na to. Z leti sem se na temo navadil. Še vedno se sicer precej boljše počutim, če je kje vsaj kakšna mala medla lisa svetlobe, a vem, da bi nekako preživel. Zagotovo pa bi znal še bolj ceniti vse pogovore, z največjim veseljem prisluhnil opisovanju sveta okoli mene, ljubil nežne dotike...
Misel na svet v tišini je zame prav tako neprijetna. Ljubim glasbo! Ljubim globoke pogovore, šumljanje vode, šumenje vetra, petje ptic... V gluhoti pa tega ni! Zgolj tišina. A če dobro pomislim, bi tudi to nekako preživel. Branje ustnic, znakovna govorica, sms-i ter pisanje in branje omogočata spodobno komunikacijo. Včasih pa so tako ali tako besede odveč, ko ljubeč pogled in nežen dotik povesta vse!
Skupaj pa...
Vsakič, ko odpremo oči, se srečamo z ogromnim številom informacij, ki se množijo skozi ves dan in bogatijo naše življenje. Gluhoslepi ne vedo, ali žvrgolijo ptiči ali škreblja dež, ali se je zvečerilo, ali so sami ali je še kdo ob njih.
(iz članka V tišini, temi in pravni praznini; Dnevnikov Objektiv, 25.8.2007)
V grlu mi je nastal cmok, besed zmanjkuje... Ne zmorem si predstavljati takega življenja... Kako prepoznaš osebo, ki te obišče? O čem razmišljaš cele dneve v tišini, temi in samoti?! Kakšna misel te vodi, da vstaneš v nov dan? Je to sploh življenje?!
V resnici se ne zavedamo, česa smo deležni, kaj vse nam je bilo podarjeno! Vsa moja stokanja, žalost nad "nerešljivimi" problemi se mi v tem trenutku zdijo navadno otroško cmerjenje, brezveznost!
Vse mi je bilo dano, čuti mi vedno znova sporočajo kako lep je svet, z lahkoto lahko prejemam in delim ljubezen!
Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen!
(Ps 139,14)
Ob tem razmišljanju so se vame ponovno vrnile sanje o tem, kaj si želim postati v življenju. Ob moji zagnanosti za študij se sicer zdijo čisto pravljične, a včasih se tudi sanje uresničijo...
4 komentarji:
V branje ti priporočam kak življenjepis Hellen Keller...
Jaz sem gluha od rojstva in bog daj, da bo tako ostalo. Ne razmišljam, raje delam vsak dan ... In sem ponosna na to, da mi je uspelo skozi ovire in da sem to, kar sem. Priznam pa, da včasih se zavem, da me tišina omejuje, jaz pa sem polna idej in vsega, kar bi rada naredila, pa ne morem...
pozdravljena, anonimna.
osebno ne poznam nobene gluhe osebe, zato o tem zelo malo vem. bi pa rad več vedel, zato sem vesel, da si se oglasila.
praviš, da si gluha od rojstva. verjamem, da je to nekoliko lažje sprejet, saj s tem živiš že od začetka. zanimivo pa se mi zdi, da si želiš, da tako tudi ostane. no, če pomislim na to, kaj vse si včasih ljudje izrečejo, je včasih res boljše, da nič ne slišiš. a vseeno...
kaj pa v življenju počneš? (upam, da ni preveč osebno)
Jakob, veseli me, da se zanimaš za take stvari.
Želja, da ostane tako kot je, je mišljena kot zgolj želja, da bi ostalo samo pri tem in nič več. Da pa bi še bila slepa - potem pa ... je res joj.
Morda ti dam kar svoj blog ...
Če te zanima, ti javim.
Objavite komentar