Včeraj me je presenetila izjava (je sicer bila v nekem kontekstu), da sem "easy going". Tega namreč nikoli ne bi rekel zase. Že to, koliko mi je ta izjava dala mislit, kaže nasprotje temu.
Ja, res je, kar se tiče faksa in stvari, ki jim ne dajem velikega pomena, se res ne preveč sekiram, si rečem, da bo že nekako šlo. Tisto kar mi res pomeni, pa mi daje mislit, okupira misli tudi po več dni, me grize, sili k razmišljanju... in iščem, jočem, se sprašujem...
Res mi je dalo mislit to včeraj in tako sem ugotovil še nekaj. Očitno so tudi stvari, o katerih mogoče nočem razmišljat in zato izgleda, da se ne sekiram. So stvari, ki se jih tako zelo bojim, da mi je tesnobno mislit na njih. In bi zbežal... ne mislil na to. Čeprav vem, da ubežati ne morem. In sem hvaležen, kljub vsej tesnobi, če me kdo opomni tudi na te stvari, da sem prisiljen o tem razmišljat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar