Kako se pa ti spopadaš s slabo voljo? Zbežiš daleč stran in ne pustiš niti najmanjši solzici, da spolzi po licu? Se trmoglavo postaviš po robu in skoraj brez praske zmagaš? Ali pa se prepustiš žalosti, razočaranju, jezi, melanholiji?
Jaz spadam nekam med drugo in tretjo kategorijo. Nočem bežati. Mogoče le v redkih primerih, ko je moje stanje neupravičeno, brez najmanjšega razloga. Drugače pa skušam pustiti duši, da govori, me prevzame, tudi požene solze v oči. Zatem pa nastopi čas, da se poberem na noge, pustim slabo voljo ob poti in grem naprej.
Najlažje mi je iti skozi to z glasbo. Mirne, otožne, dušo dotikajoče pesmi se počasi prelijejo v tiste upajoče in končno v vesele, tudi divje. Moje razpoloženje je zelo povezano z glasbo. Enostavno rabim mojemu razpoloženju primerno glasbo.
Pa še to sem opazil. Nekako sta mi pomembnejši melodija in harmonija, kakor besedilo. Za veliko večino pesmi ne znam več kot nekaj vrstic besedila, a mislim da to ni tako hud minus. V dobrih pesmih sta glasba in besedilo itak usklajena.
Zdaj, ko si to prebral/a, si pa privošči eno lepo pesmico. Danes je ne bom jaz pripel. Izberi si svojem okusu in razpoloženju primerno. =)
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
1 komentar:
Jaz se ponavadi potrudim, da h komu grem. V dvoje je lažje nositi križ. Zelo pomaga, če s pomočjo kake aktivnosti neham mislit nase in se smiliti samemu sebi. Recimo srečanje PŠS ob torkih je ena taka zadeva, potem mi pa to da še 'power' za nekaj dni. Malo športa ali sprehod v naravi sta tudi dve pametni zadevi. Karitativna dejavnost je pa tudi super, ker ti sreča drugih ob tem, ko jim pomagaš, nariše nasmeh na obraz.
Na Filozofski na italijanščini so me vedno imeli sošolci radi predvsem zaradi ene zadeve - smeha. Vsak dan sem prišel na faks z nasmehom. To jim je polepšalo dan in so mi tudi povedali. Morda sem zdaj nekoliko tega izgubil, upam, da ne preveč.
Objavite komentar